Najbolj komični stranski učinek vojne v Ukrajini je nenadno desničarsko prepričanje, da je skupina Laibach — po napovedi in odpovedi koncerta v Kijevu — pred štiridesetimi leti bila režimski bend!
Zdaj skratka pravijo, da Laibachi niso bili uporniki, ki bi jugoslovanskemu socialističnemu režimu očitali totalitarnost (kot je med pametnimi in iskrenimi ljudmi doslej veljalo). Ne. Takratnim oblastnikom so Laibachi bojda očitali to, “da so preveč skrenili iz pota [sic!] resničnega socializma”.
Da ne bo pomote: veliki intelektualec Nove24TV Mitja Iršič je to preplonkal od še večjega intelektualca Domovine Žige Turka, ki je že dan prej objavil tole: “Laibach niso bili kritiki prejšnjega režima, ker je bil ta totalitaren in socialističen, ampak so bili kritiki njegovih stranpoti.”
Pa kaj vse si bodo še izmislili!
Maščevanje in revizionizem
Če prav razumem ta stupidni in nesramni revizionizem polpretekle kulturne zgodovine, je bila poanta umetniških postopkov in izdelkov in imažerije Laibachov sporočilo oblastnikom, da so premalo totalitarni? Da so se svobodnjaško pomehkužili ali kaj?
Ja, po mojem prav razumem. Razumem pa tudi, da gre — magari podzavestno — za maščevanje. Maščevanje za domnevno omalovaževanje osamosvojitve, kot jo vidijo pobudniki in ljubitelji Muzeja slovenske osamosvojitve. Se pravi ortodoksni domoljubi.
Njihovo razmišljanje se skratka glasi: če vi v nič devate prizadevanja etabliranih (danes desničarskih) osamosvojiteljev, potem bomo mi pač denuncirali vaše kao subverzivne korifeje civilnodružbenega oz. umetniškega odpiranja demokratičnega prostora v 80. letih, da so bili v bistvu prorežimski.
Tako gre to. Oko za oko, zob za zob, SDS za NSK.
Intelektualec Nove24TV Mitja Iršič je to preplonkal od intelektualca Domovine Žige Turka, ki je že prej objavil tole: “Laibach niso bili kritiki prejšnjega režima, ker je bil ta totalitaren in socialističen, ampak so bili kritiki njegovih stranpoti.” Pa kaj si bodo še izmislili!
“Andersdenkende”
Danes je vse dovoljeno. Povprečen folk, ki jih kao “andersdenkende” intelektualci — za kar se ima Žiga Turk — nagovarjajo, se itak v glavnem ne spomni, kaj se je takrat dogajalo. Niti niso štekali, če se že spomnijo, v čem je bila fora NSK. Zato si ti za viške in ekstreme pop kulture nesenzibilizirani nepoznavalci dandanes pač dovolijo srati na glavo zaslužnim umetnikom in jih denuncirati.
Ministrici za kulturo Asti Vrečko predlagam, naj še enkrat ekumenično razmisli o MSO. Ampak o takem muzeju, v katerem bodo pomemben eksponat tudi Laibachi. In cel NSK, vključno z Irwini in Scipioni in Novim kolektivizmom. Ali tudi pankerji, zakaj pa ne. Pa Radio Študent in Mladina. Pa Društvo pisateljev. Pa še kdo. Recimo društvo Lilit in ŠKUC Magnus. Itd. Whatever.
V nek kot pa naj zaradi mene dajo tudi Janšo — in veristično repliko čufte, ki jo je takrat pojedel v arestu na Roški.
“Nobeno presenečenje”
Drugopodpisani očitar tudi pravi, da “ni nobeno presenečenje, da so [Laibachi] na tiho simpatizirali tudi s Putinovo Rusijo, čeprav tega javno nikoli ne bodo priznali”.
To njihovo domnevno simpatiziranje je moralo biti res tiho, ker ga nisem slišal. Njihovega simpatiziranja s Putinovo Rusijo pravzaprav še nihče ni slišal. Ker ga ni bilo. Zato jim tudi ni treba ničesar priznati. Razen če novokomponirani neue slowenische kunsthisterik posplošuje do te mere, da Laibachom pripisuje proputinistično proruskost zato, ker so že Irwini prevzeli Malevičev črni križ. Da Živadinovovih obsesij z rusko avantgardo niti ne omenjam.
Vam povem, vsi ti NSK-jevci so (bili) res ena pokvarjena banda. In dejansko sem že tudi zasledil komentarje debilov, da vse poti vodijo v … — Fotopub.
Nadaljevanje in konec jutri.