Prav, vsakdo ima pravico javno izraziti svoje stališče, ga utemeljiti, tudi javno razkriti svoje volilne preference, če to želi. Nič narobe. Transparentnost je vrednota, ki jo je treba spodbujati, negovati in si samo želeti, da bi bila višje med vrednotami vsakogar od nas. Še posebej v politiki.

Pismo bi v nekem drugem času spregledala, saj ne živim v Ljubljani in za izvolitev župana ne morem storiti ničesar. Ne dobrega ne slabega. Toda na tej izjavi sem obvisela kot muha v pajkovi mreži. Ker sem ta hip vpeta v neko drugo volilno kampanjo in me takšna pisma intrigirajo. So namreč pogost slovenski vzorec ravnanja tistih, ki si prizadevajo tik pred zdajci — torej tik pred volitvami — nekoga očrniti, preprečiti nekomu uspeh, odvrniti volivce od glasovanja.

Nevednica iz province

Nevednica, doma iz province, se najprej sprašujem, koliko takšnih pritožbenih pisem je ta skupina pritožnikov Jankoviću in njegovim službam napisala v štirih mandatih? Je mogoče, da na njihovih 22 pripomb — v zvezi z županovim nedelom, malomarnim ali slabo opravljenim delom ali celo opozoril o morebitni nelegalnosti, kolikor so jih navedli v pismu — niso dobili niti enega oprijemljivega odgovora? Se niso pogovarjali z nikomer, ki bi jim dal oprijemljive, verodostojne informacije, pojasnila, odgovore?

Noben volilni štab ni imun na takšna pisma. Kot blazno aktualne privrejo na dan več let stare zgodbe, povezane s kandidatom. In to tik pred volitvami — ne pa takrat, ko bi bilo primerno se odzvati in je tema vroča. Ohlajene, pretekle, zaprašene teme pogrevajo in brišejo z njih prah šele pred volitvami.

Zanimivo pa je tudi to, da ko usahnejo “napadalne” novinarske zgodbe, se te iste ali sorodne teme preselijo v pisma bralcev. Zanimivo bi bilo ugotavljati istovetnost podpisov teh pisem z živimi pisci.

Močno dvomim

Na podlagi dosedanjih izkušenj močno dvomim v uspehe tovrstnih komunikacijskih taktik za poskus diskreditacije. Četudi mediji radi kolektivno naskočijo kakšno sočno zgodbo iz preteklosti, pa to volivce manj gane. Zavedajo se namreč, da so interesi piscev takšnih sporočil v predvolilnem času namenjeni diskreditaciji, ne pa reševanju konkretnih primerov, o katerih pišejo. Volilci, ki so pred volitvami v veliki meri intimno že odločeni, koga bodo volili, taka pisma bodisi ignorirajo, se jim zgolj nasmehnejo — ali pa se odločijo, da bodo glasovali za obrekovanca ali obrekovanko iz inata. Zanalašč. Tudi zato, ker ob množičnem napadu medijev napadeni hitro izpade kot žrtev.

Pozno ravnanje napadalcev je v takih primerih pogosto že prepozno. Volilci imajo do starih zgodb teflonski odnos. Preprosto se ga ne primejo.

Prepozni Brglez

Tudi pozen vstop v volilno kampanjo je lahko prepozen. To si bo gotovo zapomnil letošnji predsedniški kandidat Milan Brglez. S preveč vere v ubogljivost strank, ki sta ga podprli, je počasi, ležerno in brez strahu zaradi izgubljenega časa vstopil v predsedniško tekmo, v kateri sta ključna tekmeca intenzivno delovala že več kot dva meseca. Zamudil je najmanj mesec dni trdega dela z volivci in volivkami na terenu, med ljudmi. Mesec dni vsak dan v drugi regiji, v pogovorih, stiskih rok, v komunikaciji. Zamudil je to, kar dela župan Jankovič od prvega dneva svojega mandata. Biti med ljudmi. Stisk rok in pogovor sta močnejša od še tako kritičnega pisma. Pa naj bo to še tako blizu resnice. 

Teža greha

Če je bil namen pisma skupine Ljubljančanov izraziti nezadovoljstvo nad delom župana v preteklih letih, potem mirno lahko zapišem, da je bilo pismo napisano prepozno. Spremembe, ki si jih skupina nezadovoljnih želi, se bodo v najboljšem primeru lahko zgodile šele v novem mandatu. Če pa je bil namen pisma diskreditacija župana in s tem vplivanje na volilni rezultat, je bilo glede na timing napisano zaman. Teflon deluje.

Če želijo s kritičnimi pismi vplivati na odločanje volilvcev, potem jih je treba ujeti še pred procesom odločanja, za koga bodo volili. Ko sprejmejo odločitev, je bolj ali manj prepozno. Take pisarije pred volitvami izgubijo težo greha, ker prevlada spoznanje, da je interes piscev diskreditacija, ne pa rešitev problema.

Ne zadnji hip

Tako kot je treba načrtovati komunikacijsko kampanjo kandidata ali kandidatke, bi morali tudi nasprotniki načrtovati protikampanjo. Če trčita ob nepravem, predvsem pa v prepoznem obdobju kampanje, imajo kritiki — pisci pisem pa še posebej —, bistveno manj možnosti za uspeh. Že to, da ne berejo vsi tistega medija, kjer je pismo objavljeno, je pomemben faktor. Še pomembnejši pa ta, da je malo volivcev in volivk, ki se o tem koga bodo volili, odločajo zadnji hip. 

In Ljubljančani so se skoraj gotovo že večinsko odločili.