Včeraj zjutraj je po moji ulici drvel konvoj. Na čelu in na repu je bilo po več policijskih vozil (osebnih in terencev), na sredi pa blindirani kombiji. V njih so peljali Kavaški klan iz zapora na sojenje. To ni bilo prvič, da je pri nas zgledalo kot v filmu. Vedno jih peljejo po tej cesti. Če jih bom še nekajkrat videl, jim bom začel mahati.

No, motorkada je divjala tako hitro, kot da bo sodni primer vsak hip zastaral. Sirene in modre luči so imeli vklopljene vsi, da jih ja ne bi kdo spregledal in jim ostal napoti. In res, nič hudega sluteči vozniki so se jim panično umikali.

In čeprav zjutraj večina opazovalcev še ni vedela, da so človeka, povezanega z obtoženimi, njegovi konkurenti v kriminalu ponoči v predmestju ukokali, je bila ta scena videti zelo filmsko napeta.

Varna in poštena država

Ta mimovoz me je po eni strani navdal z občutkom, da živim v varni in pošteni državi, kjer represivni organi znajo poskrbeti, da bo pravici zadoščeno. Po drugi strani pa me je po asociativni logiki spravil v slabo državljansko voljo. Začel sem namreč razmišljati o stvareh, ki s tako imenovano kriminalno združbo navidez nimajo nobene zveze. Ne namreč zločinske zveze, družbeno pa ja.

Za začetek se lahko v zadregi vprašamo, kakšna je to država, kjer najhujšim kriminalcem sodijo v improvizirani in dislocirani dvorani na sejmišču, kjer istočasno — kar je sicer slučaj — gostuje knjižni sejem. To je precej bedno.

Nerodno

Že dolgo smo navajeni, da nam je nerodno, da o gradnji nove nacionalne biblioteke neuspešno fantaziramo. Že štirideset let. Da je nacionalno gledališče našlo kao provizoričen produkcijski bivak v industrijski coni, se bomo tudi navadili v kratkem.

Toda to je kultura. Zaradi pomanjkanja v kulturi — zlasti seveda infrastrukturnega, ki ga pač najbolj opazimo — nam je nerodno. Ni nam pa nerodno, da teta Justi ne premore primerne centralne in centralizirane palače, kjer bi pravosodni sistem udobno in gladko funkcioniral, ampak bi s svojimi prostori tudi navzven izžareval simboliko pravičnosti in stabilnost pravnega reda. Vlival zaupanje v pravosodni sistem in državljanom vcepljal strahospoštovanje.

Morda celo SDS-ovcem. Ampak o tem pozneje.

Grešni kozel

Če bi vsakemu Slovencu — brez razlike: tako političnim patricijem ali bogaboječim plebejcem — zaračunali obvezni evro vsakič, ko bi si kdo drznil omeniti pravno državo, bi v Ljubljani že zdavnaj imeli veličastno sodno palačo. Zraven pa še nekaj malo manjših palačic za okrožna sodišča po Sloveniji.

Naprej.

Policija je priljubljen grešni kozel tudi tistih državljanov, ki z njo sicer ne pridejo navzkriž. Vendar po mojem po krivici. Če s policisti skoraj nikoli nimate nič takega opraviti — ali če samo opazujete varnostne ukrepe ob transportu inkriminiranih —, se zdi, da ta sistem deluje kot namazan.

Degenerativna opozicija

Toda če na delo policije v glavnem ni pripomb, to seveda še ni razlog, da se generalnemu direktorju Policije in notranjemu ministru ni treba zmeniti za pravilnost in veljavnost birokratskih postopkov. Še posebej postopkov pri imenovanju ključnih kadrov.

Da operativno policijsko delo poteka normalno — neglede na pravilnost in veljavnost birokratskih postopkov —, ni izgovor. To je delovanje po domače. V vsaki normalni državi bi generalni direktor promptno odstopil sam od sebe, z njim vred pa tudi notranji minister, ki brezsramno zagovarja domačijstvo. Ne pa da ga tja v en dan, četudi ne brez razloga interpelira ta zlohotna, prekucuška in družbeno degenerativna opozicija.

Da se nam ne bo Poklukar še zasmilil!

Amaterjem se je mudilo

Peripetije s Senadom Jušićem so v bistvu posledica preveč doslednega antijanšizma Roberta Goloba. Do tega sploh ne bi prišlo, če premier ne bi skenslal Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava, ki da nista dovolj poslušno upoštevala njegovih navodil, da je policijo treba očistiti sovražnih elementov.

Senad Jušić je prišel na nehvaležni položaj generalnega direktorja Policije zaradi zamerljivosti, malenkostnosti, paranoičnosti predsednika vlade, ki je trmasto vztrajal pri dejanšizaciji policije. Golob je mislil, da je treba Policijo na podoben način deratizirati kot RTV Slovenija, ker da kot javni instituciji podobno funkcionirata.

A to je bila kruta pomota, ki se mu zdaj obilno maščuje. Še tem bolj, ker niti postopka niso znali speljati, kot se spodobi. Očitno se je amaterjem mudilo. In očitno še zdaj ne razumejo, da se lahko samo amaterji pretvarjajo, da je bilo vse v najlepšem redu.

Označevalec in označenec

Ob opazovanju policijskega konvoja pa sem razmišljal tudi o mafiji. Konkretno o udomačeni slovenski rabi tega označevalca — in še posebej označenca. 

Ta teden je Janša na podpornem zborovanju pred celjskim sodiščem na skandiranje “Ma-fi-ja! Ma-fi-ja! Ma-fi-ja!” odgovarjal, da “to ni mafija”; da je to “še hujše kot mafija”; ker da “mafija se vsaj drži pravil”, “krivosodje pa nima nobenih pravil”.

Zmerjati sodnike, da so mafija, je še posebej priskutno, če o tem razmišljaš v kontekstu resničnih hudodelcev, ki prekupčujejo z drogo in ki si za svoje cilje ne pomišljajo ubiti človeka. Da, da, mafija se drži pravil, zapovedi: ne pričaj policiji ali na sodišču proti svojemu sodelavcu, da bi se ekskulpiral; ubij svojega bližnjega, če misliš, da bi te lahko ocinkaril. 

Udbomafija

Denuncirati politične ali celo družbene nasprotnike — kot recimo sodnike — ni v Sloveniji nič novega. Že trideset let nas desničarji s tem drkajo. Spomenka Hribar je v Sociološkem vestniku že leta 1996 napisala esej z naslovom “Udbomafija” kot strukturni element današnje desne ideologije. Naj citiram zaključek:

“Ljudomrznost, ki je skrita resnica tistih, ki jih je strah temeljnega tveganja na svetu, to je tveganja zaupanja v sočloveka in od tod izhajajoče tolerance, da ne rečem ljubezni, je tudi njihova lastna bolečina.”

Res. Edino, v kar ti ljudomrzneži verjamejo, je njihova mržnja. In bolj ko je oznaka, da je nekdo mafija, smešno metaforična, bolj so prepričani, da imajo prav.