Zdi se, da nam je za bistvene probleme malo mar. Malenkostni smo, sitni, brez pravega razloga panični in prepirljivi, po drugi strani pa tudi nezainteresirani in nepoučeni. Ali magari državljansko leni. Zato se raje delamo na suho pametne in se zgražamo nad nepomembnostmi. Takšen je duh časa.

Pa smo si za to krivi sami? Ali pa naj krivdo pripišemo politikom in medijem?

Zadnja šansa za samoobrambo

Ne bi mi moglo biti manj mar, ali je res, da predsednik vlade in njegova punca — v belih supergah ali v šlapah ali štiklah — zagovarjata veganstvo in brezmesno prehrano, čeprav kao naskrivaj konzumirata za njune deklarirane pojme non-košer beljakovine. Eden to lansira — in že je dan signal, da je treba začeti kokodakati o kredibilnosti. Ne da bi sploh videli oprijemljive dokaze. To se mi zdi tako nevredno moraliziranja kot to, da hudobni idioti pozivajo k oboroževanju, ker da je to zadnja šansa za samoobrambo svobodoljubnih pred diktaturo oblasti in krdeli nepovabljenih obiskovalcev.

“Če boste torej želeli ostati živi, boste morali za zaščito sebe in svojih najbližjih ter premoženja poskrbeti sami. Oborožite se, dokler zakonodaja še dopušča to možnost, saj vam ognjeno orožje za pasom utegne nekoč rešiti življenje.”

Meni se to zdi neumno in ogabno. Predvsem pa ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje ta priporočila upoštevali. Kaj bi se zgodilo? Bi ljudje začeli streljati? In v koliko primerih bi res streljali v samoobrambi? Jaz osebno bi to šuntanje prepovedal. Novo24TV je treba po hitrem postopku ukiniti.

Strahovi in frustracije

Že res, da ima dandanes vsak naključni cepec priložnost formulirati svoje strahove in frustracije in da ima dostop do takšnih in drugačnih medijev. Toda bistvo problema ni v tem. Bistvo problema je, da vedno več normalnih ljudi to jemlje resno in se pusti provocirati. Bistvo problema je, da normalni ljudje postajajo tiha večina.

Tihe večine te neumnosti ne zanimajo. Tihe večine ne zanimajo hudobni idioti in lažni preroki. Oni so zanimivi samo glasnim. To so tisti, ki z ojačevalsko — in izdajalsko — pomočjo medijev in družbenih omrežij dajejo vtis, da so dominantna večina, in definirajo duha časa. To so ti hudobni idioti in lažni preroki, ki v vsem tem vidijo bližajočo se apokalipso.

Toda med glasneže ne spadajo samo oni. To so tudi dežurni moralisti, prostovoljci kulturnega boja in poklicni spravljivci. Tudi zaradi njih — ker znajo reagirati in opozarjati tudi na neumnosti in nepomembnosti — se to kolesje vrti in vrti. Tiha večina je pretiha — ali če hočete: preveč anemična —, da bi vsula pesek v to kolesje.

Kratkočasno in prijetno

A naj se vrnem k izhodiščnemu vprašanju: zakaj je tako in kdo je za to kriv? Konzumenti, torej uporabniki države in medijev? Ali politični akterji in ponudniki vsebin?

V bistvu bi lahko rekel, da nihče od naštetih ni kriv. Niti kdo četrti ali petnajsti. Druga plat medalje je namreč, da imajo — ali imamo, če sem popolnoma iskren — vsi nekaj od tega. Biti prepirljiv in zgrožen je za vesoljno slovensko občinstvo kratkočasno in prijetno. Neglede na to, kateri politični in duhovni opciji smo privrženi. Prepirljivost in zgroženost sta kohezivno socialno tkivo. Naj zveni še tako paradoksalno, ta famozna razdvojenost, razklanost, nepomirljivost nas povezujejo in združujejo. To smo mi in taki smo. “Vsi drugačni, vsi enakopravni”, kot se je pred kakimi dvajsetimi leti glasil dobronamerni slogan, ki je pozival k toleranci do drugačnih.

Razlika je epohalna

Ključno vprašanje se glasi: kaj je drugačnost pomenila takrat in kaj pomeni danes?

Razlika je epohalna. Razsvetljenci oz. razvsetljevalci so takrat imeli v mislih toleranco do tistih drugačnih, za katere so ne čisto brez razloga, vendar prepatetično domnevali, da jih družbena večina ni — ali ne bi bila — pripravljena sprejeti kot legitimne stebre družbe.

Iz tega sta nastala dva problema. Prvi je, da so tako imenovani drugačni, ki so jih takrat hoteli (za)ščititi, v teh dvajsetih letih dejansko postali stebri družbe. (Tudi demografsko, generacijsko, ne samo socialno.) 

Drugi problem pa je, da je pojem drugačnosti postal tako poljuben, da je že irelevanten. Drugačen je danes lahko vsakdo in vsakdo tudi hoče biti drugačen. Drugačen je bedak, ki se tako deklarira zato, ker si je omislil tak in tak tatu, in drugačna je trapa, ki je posnela svojim followerjem všečen selfi.

In kar je najhuje: drugačni so tudi tisti, ki te igre ne priznavajo. To so dandanes edini dejansko drugačni ljudje. A kaj jim to pomaga, ko pa je definicija drugačnosti postala brezpredmetna? Ko je status drugačnosti postal brezpredmeten in niti ne prinaša socialnega aplavza? Aplavza so deležni ta glasni.

Ampak ponavljam: vsem to paše, vsi imamo nekaj od tega, prepirljivost nas povezujeta. To smo mi in taki smo. Zanimivo je in kratkočasno.