Naivno sem pričakoval, da se bo politični in medijski razkol med desničarji in levičarji med pandemijo polegel. Da bodo nepomirljivi nasprotniki sklenili premirje. Vsaj začasno, dokler to razsaja. Ker smo vsi v tem istem sranju in ker rabimo več življenjske energije za bolj nujne zadeve kot pa za te nesmiselne ideološke igrice. Da ne rečem, da je zdaj treba skupaj držati. Ali vsaj navzven ohranjati vtis, da nismo skrgani na smrt.
Ampak žal so to bile samo pobožne želje.
Situacija je paradoks: čeprav je napočil čas, ko je socialna radikalnost zadnja stvar, ki bi jo rabili ali si jo celo lahko privoščili, pa nas življenje sámo sili v radikalnost. Hočeš-nočeš smo radikalno spremenili lifestyle in odnose z ljudmi. Bilo bi res čudno, če se folk ne bi radikaliziral tudi politično. Še bolj kot že prej.

Kompenzacija normalnosti

Res je, da je velikanska večina s težkim srcem, pa vendar sprejela to preventivno fizično distanciranje od soljudi, vsesplošno socialno askezo in druge omejitve. Naj bo še tako nadležno, skoraj vsem se to zdi pač neizogibno. Hvala bogu. Saj ne bo za vedno.

Kaj je zdaj najbolj nevarno

Sprijaznili smo se z dejstvom, da je najbolj nevarna stvar, ki jo zdaj počnemo, to, da gremo v trgovino. Sprijaznili smo se z dejstvom, da se fizično ne družimo. To je sicer že veliko. Nismo pa se sprijaznili z dejstvom, da znajo biti izrečene ali zapisane, domnevno pametne besede — ker mi najbolje vemo in se ne damo — prav tako nevarne kot najbolj trivialne, zdaj zdravstveno nezaželene ali celo prepovedane prakse in geste. Ne da se nismo sprijaznili. Tega celo kategorično ne verjamemo.
Ne bi nas smelo čuditi, da se v času pandemije skupaj z virusom nezaustavljivo in bolj nekontrolirano — namreč bolj svobodno, kajneda — širijo tudi kužne misli in besede. Toksična je nova črna. Naša nova svoboda. No, ne nova. V bistvu edina svoboda, ki jo v karanteni sploh še imamo. Da obtožujemo in sovražimo drugače misleče in drugače živeče.
Paničarjenje levičarskih ekstremistov zaradi domnevnega pripravljanja terena za vzpostavitev nedemokratičnega desničarskega režima se mi zdi družbeno deplasirano in politično paranoično. Pustite to gasilsko vlado, naj stori, kar mora in tako kot zna. Brez državljanske, medijske in opozicijske obstrukcije. Ne glede korona virusa. Saj je štofa še dovolj in ga bo potem še več.

Detoksikacija

Ko bo korona virus enkrat mimo, si bo ta vlada verjetno za to pripisala zasluge. Zaradi mene. Prepričan sem, da se tudi žalujoči ostali že zdaj ne čutite dolžne, da bi ji zasluge pripisali tudi sami — kaj šele potem, ko bo spet vse v redu. Hvaležnost je morda res lepa čednost, ni pa obvezna državljanska vrlina. Tudi Churchill je popeljal Veliko Britanijo do zmage, toda že nekaj mesecev po koncu vojne so si državljani raje izvolili laburista Attleeja.
Po drugi strani pa se naj vlada zaveda, da vlada z nečloveško in gnusno podporo medijev, ki jih je operacionalizirala ta glavna stranka sama.
Že res, da se ni dokopala do oblasti s pomočjo teh medijev, saj so še vedno prešibki in preneumni. A dejstvo je, da jih bolj kot piškotarske kaplarje z dolžno potrpežljivostjo izkorišča in promovira kot grozečo konkurenco tistim medijem, ki so do vlade kritični ali so ji celo militantno nenaklonjeni.
Vlada se naj od teh medijev distancira ali jih celo utiša. To bi nam zelo olajšalo življenje in bi tudi sicer — vsaj v povprečju — pripomoglo h kvalitetnejšim medijem.
Pa celo vladi sami bi to znalo biti v pomoč. Mnogi bi jo veliko bolj resno jemali, če bi kaj konkretnega prispevala k detoksikaciji.