1. Marko Crnkovič (25. 6. 2024): Primer Magnifico v Tivoliju, drugič: Trava je potrošna roba.

Ljudje imamo v mestih več pravic kot žužki in rožice. Kolikor se le dá, naj živa bitja z nami sobivajo — toda mi imamo prednost.

Naravovarstvenikom je treba dopovedati, da je mesto preplet množice človeških aktivnosti, ki se jim živa narava ne samo zmore, ampak tudi mora prilagajati. Ali drugače: ljudje imamo v mestih več pravic kot žužki in rožice. Kolikor se le dá, naj živa bitja z nami sobivajo — toda mi imamo prednost. Toliko o mendranju hroščev in gomoljčic. Kar zadeva travo, pa naj dojamejo, da je trava potrošna roba. Hoditi po travi je lepo in prijetno. Zato je včasih poteptana. A nič ne dé. Ker potem poseješ novo.

2. Tereza Vuk (10. 6. 2024): Noni v slovo: Pisanje od podna do nebes.

Tako smo se poslovili od moje najboljše prijateljice, k je bla z mano skor 50 let. V treh dneh se nismo pobili. To je že napredek.

In tako smo se poslovili od none. V treh dneh se nismo pobili, to je že napredek. In ko je fotr lepil po vasi te plakate, ga je ustavila ena ženska: “Si že objel Terezo?” Uni, k ste brali Hudiča, veste, za kaj gre. Fotr se je zmedel in odgovoril: “Če jo bom, ne bo mela za naslednjo kej pisat.” — Če me je objel, boste izvedli v naslednji knjigi. Ali kot je rekla una nuna: “Tvoje pisanje je od podna do nebes.” Amen.

3. Marko Crnkovič (24. 6. 2024): Reportaža s pogreba Tereze Vuk ali črna kronika v belem.

Miks misli, travm, strahu, pogrešanj in oklepanja življenja, pa tudi nejevere, trivialnosti in ironije. That’s life. Tudi potem.

Pogrebi so turobna, toda nepozabna doživetja. Kar nekaj sem jih dal že skozi in z leti vedno bolj razmišljal, kako opis pogreba primerno ubesediti kot publicistični žanr. Kot nadgradnjo nekrologa. (Verjetno je to moja ultimativna profesionalna defomacija.) Še bolj resno sem začel o tem razmišljati po pogrebu Mance Košir — ki je bil še tem bolj strukturirano doživetje in dogodek zase —, vendar se takrat še nisem upal tega lotiti. Tokrat pa ja. Tereza je bila tak tip.

4. Marko Crnkovič (7. 3. 2023): Literatura in lajf Tereze Vuk (1.): “Jaz imeti kolumna. Dejstvo.”

Ima ful fanov, ker odprta knjiga. Patetično bi rekel — kar pa seveda ne bi pasalo v kontekst —, da dušo in srce nosi na dlani.

Pred devetimi leti sem dobil email od neke ženske po imenu Tereza Vuk. Bila ni ne prva ne zadnja, ki se mi je ponudila, da bi pisala kolumne — a s to razliko, da mi je dala vedeti, da bo ona “sto posto” kolumnistka Fokuspokusa. Emaila nisem shranil, toda po njeni kasnejši, nekoliko svobodni interpretaciji se je glasil takole: “Jaz sem ta pa ta. Jaz imeti kolumna. Dejstvo.” In ko sem ji vljudno nezainteresiran ali vsaj skeptičen odgovoril, je odvrnila, da morava na drink, da me prepriča. Ker da bi bila “totalna” napaka, če je ne angažiram.

5. Marko Crnkovič (18. 6. 2024): Tereza Vuk (1976–2024): Njen hudič je imel krila zato, da jo je odnesel.

Ne razumem. Imel sem že kolumniste, ki so sami nehali pisati, nekatere sem sam skenslal — noben pa mi ni še umrl sredi pisanja.

V nedeljo zjutraj ob 9:22 sem dobil mail od Tereze Vuk. Kot vsako nedeljo, ko je poslala kolumno, ampak običajno ne tako zgodaj. Glasil se je takole: “spet se morm opravičit … tokrat sem pa že od torka v postelji … mam svašta fizičnih problemov in ne morem nč. frendi nosjo futr na vrata. ti javim ta teden kako … sem upala da bom dans uredu, sam nisem”. Jaz, flegma kot sem, pa njej lapidarno nazaj: “OK, pozdravi se!” — To je bila najina zadnja komunikacija. V ponedeljek zvečer je ni bilo več.

6. Tereza Vuk (27. 5. 2024): Ženske rabimo občutek varnosti. A nej tipa dol objemam?

Men je Tom Cruise itak antipatičen. Kaj če ta mali Suri ves keš tega sveta, če se ji fotr odreče. In zakaj? Zarad fucking sekte.

Takim hollywoodskim nesmrtnikom bi predlagala, nej se mal podružjo s smrtniki. Sej ni treba, da pridejo glih za naš blok na klopce. Eno debato s Keanujem Reevesom nej udarjo. Sam lih se njemu da s takimi naduteži ukvarjat. Al pa nej grejo pomagat Daveu Grohlu, k servira hrano za brezdomce. Z veseljem to dela, ker mu to obogati srce, da nahrani lačne. Jon Bon Jovi ma isto neke restavracije za brezdomce in tud sam pomiva posodo, če je treba.

7. Marko Crnkovič (10. 3. 2023): Literatura in lajf Tereze Vuk (3.): Zato ima njen hudič krila.

Ko sem se lotil branja, sem bil skeptičen. Mislil sem, da bo ta roman samo naracijska nanizanka recikliranih kolumen. Pa ni.

Tereza v romanu vsakih par strani molče trobenta: “Objemte me! Objemte me!” ali: “Zakaj me noben ne objame?” — kar je ponavadi naslovljeno na njenega fotra. To je nek Leitmotiv in je kot literarni specialni efekt učinkovito. Prime in zadene. Direkt v žilo. Fiziološka raztopina, seveda. Solze. (Po drugi strani pa skoraj nič bolj poredko zakliče: “Ne me met rad! Ne me met rad!”)

8. Marko Crnkovič (9. 3. 2023): Literatura in lajf Tereze Vuk (2.): “Nimam kaj zgubit.”

“Jaz bi sam mela dnar, pa da mi dajo vsi mir. Da mam dans tri intervjuje, to je men … — hvala lepa! Bi rajš doma kadila joint.”

“Če včas kaj razlagam o svojem lajfu tem bejbam — mislim, vse so tok stare k jaz —, mi nazaj govorijo: ‘O, kaj bi jaz dala za to!’ Aja, kaj bi pa dala?! Ti si se odločla, da boš mela moža! Ti si se odločla, da boš mela otroka! Ti si se odločla za to tugo od tuge, da boš enga in istga tipa gledala štrdeset let! Ona pa men: ‘O, kaj bi jaz dala!’ Ja, kaj bi dala? Nared to, ne! Odfuki tipa pa si najd enga mladga. Kaj te omejuje? A to pa ne? Ja, pol pa nč.”

9. Tereza Vuk (20. 5. 2024): Lahko je s polno ritjo srat.

Jaz sem dost skromna hipijada. Najboljš, če keša ne bi blo. Sam svet ne teče tko. Noben mi ne bo rekel, da dnar ni pomemben.

Kaj pa un, k je zadel na Jackpotu 60 milijonov? Pfff … Ne milijon al pa pet. Fucking 60 milijonov! Okej, pustmo to, kok ga je občina obrala, ampak še vedno … Fucking 51 milijonov? Mene bi kap. Sej ne bi vedla, kam se obrnit. Komu zaupat, kam dat ves ta keš. Bom v enmu mesecu mrtva zarad tega? Ne zato, ker bi me kdo ubil, ampak zato, k bi vse vase zmetala.

10. Tereza Vuk (22. 4. 2024): Vrsta za pajkice? Ste normalni? Ma naj gre vse v tri vpizdnice!

A si ne znate normalnih pajkic potegnit čez glavo, da vam bo pička k sosedu čez oken pogledala? Ta mularija dans res nima pojma.

In pol me izobrazijo, da prodaja te pajkice ena influencerka. Prvič slišala za njo. Ampak ej, ima se, može se. Nej dela vrsto pred tisto burek kišto in nej vsi uživajo. Vsak se znajde po svoje. Ampak fucking pajkice? Jaz ne vem, kaj te mule mislijo. Da jim bojo pajkice spremenile življenje? Pa ajd, če že verjameš, pejd v Pepcota po pajkice. Cel dan stat v taki vrsti? In potem so mi še objasnili, da to niso obične pajkice. Da temu se reče “vpizdnice”. Da se pička ja čim bolj vid.

11. Marko Crnkovič (5. 6. 2024): Priznali Palestino in dojeli, da bo Janez Janša tu še dolgo.

Postopkovne akrobacije SDS so samo eden od primerov erozije in degradacije demokracije. Zato je zdaj tako hudo — in bo še huje.

Priznanje Palestine ostaja v senci in vonjavah fekalij, ki jih desničarji mečejo na ventilator parlamentarizma. Kar dela SDS oz. konkretno Janša kot personifikacija te pokvarjene in poniglave stranke, je dejansko negacija demokracije. Ta je v idealnih razmerah dogovor — ali magari gnili kompromis — različno mislečih, v najslabšem primeru pa stvar preglasovanja. Toda imeti poslansko večino je po zaslugi SDS postalo popolnoma irelevantno. Ker imajo Janšo. Vladna večina nikoli ne more vedeti, kdaj jih bo s postopki zjebal.