Nič hudega sluteči Magnifico se je znašel v neprijetnem epicentru napol politične, napol pa ekološke zgodbe. In ne samo on. V bistvu smo se vsi znašli v situaciji, ko smo se primorani zoperstavljati dobronamernim naravovarstvenikom, ki so nam s svojo nepopustljivostjo in ozkoglednostjo zrasli čez glavo.

V drugo še ne gre rado

Zavod za varstvo narave je že drugič zavrnil izdajo soglasja za izvedbo koncerta Roberta Pešuta Magnifica v parku Tivoli. Argument za prvo zavrnitev soglasja je bila velika verjetnost, da bodo obiskovalci prireditve na sveti zemlji Krajinskega parka Tivoli pomendrali primerke zaščitenih, če že ne eksterminacijsko ogroženih rožniških hroščev puščavnikov in cvetlic, ki se jim reče evropska gomoljčica.

Takrat sem napisal takole: “Upravičena skrb za okolje se je v Sloveniji sprevrgla v skorajda totalitaren moteči element. Gremo se ekološki, ekologistični specizem, ki meji že na zblojen new age panteizem. Biotska raznovrstnost in nedotaknjenost narave sta drakonski zakon, ki ljudi omejuje že pri vsaki najmanjši malenkosti in krono stvarstva postavlja v enakopraven in enakovreden položaj s hrošči, nutrijami, postovkami, rožniškimi rožicami in pohorskimi smrekami. Ekologi so nam zrasli čez glavo.”

Update

Zgodba se razvija naprej. Po organizatorjevi pritožbi je Ministrstvo za naravne vire in prostor zadevo vrnilo Zavodu v ponovno odločanje. Da bi ja obveljala njihova, pa se je ZVN v drugo za vsak slučaj vzdržal sklicevanja na nedotakljivost žužkov in rožic in namesto tega ekspertno posvaril na še bolj neizogibno dejstvo, da bo množica … — poteptala travo.

Ja, travo. 

Studio Tivoli

Tako imenovano sankališče je naravni amfiteater, kjer se teren blago spušča od roba rožniškega gozda do ravnice blizu pokritega bazena. V tem kompleksu (zgrajenem leta 1973) je tudi Magnificov studio. To je bil nekoč kultni Razbornikov Studio Tivoli — ki ga je leta 1993 uničil požar —, kjer so dvajset let snemali vsi izvajalci, ki so v rock in pop muziki tedanje Slovenije in Jugoslavije kaj veljali. Na tem travniku organizator planira 31. avgusta za slovenske pojme mega koncert s približno 20.000 obiskovalci. Okrog dve tretjini vstopnic je že prodanih.

Tako se je Magnificov koncert nehote spolitiziral in zekologiziral. Za začetek je čez sto krajinskih arhitektov, biologov, ekologov, urbanistov — za dobro vago pa tudi “glasbenikov, umetnikov in uporabnikov parka Tivoli” — v odprtem pismu pozvalo Magnifica, naj svoj koncert iz Tivolija prestavi na drugo lokacijo, “kjer prireditev ne bo imela negativnih posledic na ljudi in naravo”. Oglasili so se celo Mladi za podnebno pravičnost.

(Kaj je to, podnebna pravičnost? Odprava krivic, da je ponekod po svetu veliko suš, poplav, orkanov in plazov, drugod pa malo ali nič?)

Plečnik-Pečečnik

Magnifico ima na svoji strani Zorana Jankovića, ki je njegov fan (in obratno). Glede na reputacijo ljubljanskega župana to ni nujno učinkovita podpora. In nenazadnje: kako je mogoče, da Janković pri vsem tem burnem in magari upravičenem nasprotovanju nemoteno gradi kanal C0 do končne zmage nad ekologisti (in Alešem Primcem), po drugi strani pa ga lahko pravoverni fanatiki blokirajo zaradi ene faking trave v Tivoliju?!

Prijazen kot je, je vskočil tudi Joc Pečečnik in Magnificu kot nadomestno lokacijo koncerta ponudil svoj bežigrajski stadion. Plečnikov uporabniško najbolj passé izdelek, ki danes ni nič drugega kot muzejski kuriozum tipa izkopanine iz časa Emone, zaradi nasprotovanja združenih sil lokalcev in vogalovarstvenikov klavrno propada, odkar je bila tam zadnja nogometna tekma ali kak koncert.

Bil bi višek cinizma, če bi obiskovalci koncerta nemoteno poteptali travo, ki ni bila pokošena morda že dvajset let. Upam, da Magnifico ne bo tako nor, da bo sprejel prijazno ponudbo.

Nič ne dé

Ne bi se rad ponavljal, ampak naravovarstvenikom je treba dopovedati dvoje: prvič, da je mesto — vključno s parkovnimi površinami, da ne bo pomote — preplet množice različnih človeških aktivnosti. Tem aktivnostim se živa narava ne samo zmore, ampak tudi mora po naši volji prilagajati. Ali z drugimi besedami: ljudje imamo v mestih več pravic kot žužki in rožice. Kolikor se le dá, lahko živa bitja z nami sobivajo — toda mi imamo prednost.

Toliko o mendranju hroščev puščavnikov in evropskih gomoljčic. Kar zadeva travo, pa naj zateženci že enkrat dojamejo, da je trava potrošna roba. Hoditi po travi je lepo in prijetno. Zato je včasih poteptana. A nič ne dé. Ker potem poseješ novo.