Razdvojena sem. Kateri del mene ima prav in kateri je v zmoti, ko gre za slovenske kmete. Srce ali glava?

Kmetijstvo je za človeštvo nepogrešljiva dejavnost, saj nas oskrbuje s hrano. Kmete imam rada. Spoštujem njihovo delo, ki je težko, trdo, zahtevno, umazano — in nima urnika, nima praznikov in vikendov, nima redne plače, počitnic, božičnice, kaj šele bolniške. Pridelki, ki jih kmetje dajejo na trg, imajo nizko odkupno ceno. Predelovalci in trgovci jim zvijajo roke in jih stiskajo za vrat, da lahko celotna oskrbovalna veriga živi od tega, kar oni pridelajo — in kar mi na koncu kupimo ter pojémo.

Zelena prihodnost

Sama si prizadevam kupovati Luštov paradižnik, domače alpsko mleko, pa marmelade, ki jih delajo na znanih kmetijah. Od mesa kupujem samo tisto z oznako “izbrana slovenska kakovost” in tako naprej. Zavedam se pomena lokalne hrane, kratkih nabavnih poti in svežine. Za zdravje. Sem ozaveščen kupec in cenim kmete. Še posebej v času korone smo se verjetno vsi intenzivneje zavedali, kako pomembno je, da smo prehransko čim bolj samooskrbni, saj se mednarodne poti lahko hitro prekinejo. Kmete rabimo.

A zaradi prehoda v zeleno prihodnost kmetje čutijo številne omejitve. Ne smejo uporabljati določenih sintetičnih gnojil in pesticidov. Takšna gnojila in kemikalije škodujejo tlom, živalim in rastlinam in posledično tudi človeku, ki to pojé. Rejce živine krivimo za onesnaževanje zraka, okolja, podtalnice. Divje zveri napadajo njihove pašne živali. To je zanje materialna škoda, povzroča pa jim tudi psihične in motivacijske težave. Pa še pravice ne smejo vzeti v svoje roke. Država jim s svojo počasnostjo in drugimi ovirami ne stoji ob strani. Težijo jih davki, birokracija, slaba zakonodaja … Vse to drži.

In vendar...

Ker bo po nas

Manifestacija traktorskega bogastva slovenskih kmetov — baje jih je v Ljubljano prišlo 1500 — je po moji oceni z rohnenjem dizlov in z ogljičnim odtisom, ki so ga pustili v torek sredi mesta, zasenčila sporočilo kmetov. Prišli so namreč izrázit nezadovoljstvo zaradi zaostritev okoljskih in še nekaterih drugih zahtev kmetovanja. 

So kmetje proti čistejšemu okolju? 

Najbrž ne. Radi bi samo imeli milejše pogoje. In vendar se zdi absurdno, da se v boj za milejše pogoje za doseganje čistejšega okolja podajaš oborožen s 1500 največjimi onesnaževalci na štirih kolesih. To je nehigienično, neprimerno in odraža popolno aroganco do smrtno resne naloge, ki je pred nami — varovanje okolja. Smrtno mislim dobesedno. Ker bo po nas, če ničesar ne ukrenemo.

Vozni park, vozni značaj

Traktorski vozni park, ki je v Sloveniji baje največji na svetu na prebivalca, kar dobro priča o našem nacionalnem značaju, ki mu upravičeno očitamo premalo sodelovanja in povezovanja.

S traktorskim protestom smo zaznali naše zgodovinsko in geografsko ozadje, ki nas zaradi naše majhnosti in geografske izoliranosti navdaja z občutkom ogroženosti. Nezaupljivi smo, zato nismo naklonjeni sodelovanju v skupnih projektih. Število traktorjev v Sloveniji kaže na naš individualizem, saj se osredotočamo na osebne interese, ne na skupne cilje. Ste že kdaj slišali, da bi se soseda dogovorila za skupni nakup traktorja? Veliko število traktorjev govori tudi o ekonomskih dejavnikih, recimo o konkurenci na trgu, o strahu pred izgubo konkurenčne prednosti, kar prav tako omejuje oblikovanje timov in ekip. 

Vsi, ne nekateri

Vsesplošno pomanjkanje zaupanja in pripravljenosti na sodelovanje na vseh ravneh našega življenja — ne samo med kmeti — otežuje oblikovanje skupnih projektov, preprečuje povezovanje z drugimi posamezniki, skupnostmi, organizacijami. Zaupanje pa je ključna vrednota uspešnega sodelovanja. 

Ta hitra, traktorska analiza nacionalnega značaja ne bo prav nič pomagala, če ne bomo hkrati in vsi skupaj dojeli, da se moramo spremeniti vsi. Družba v celoti, ne samo nekateri. Pri nas doma že enajst let in pol uporabljamo za ogrevanje toplotno črpalko. Sama vozim avto, ki porabi 5 litrov goriva na 100 kilometrov. Kupujemo doma vzgojeno in pridelano hrano, če je le dostopna. Varčujemo z elektriko, ločujemo, recikliramo, ne mečemo hrane stran, krožno gospodarimo …

Sodelujoči in povezani

Če se za čisto okolje spreminjamo mi — ker smo sprevideli, da druge poti ni —, se morajo tudi kmetje. Če seveda iskreno želimo doseči skupen rezultat za skupno dobro. Sodelujoči in povezani. Spremembe ne morejo veljati samo za nekatere. Spremembe so za vse. Prihodnost bo drugačna — zato bo najbolje, da se nanjo pripravimo skupaj. 

Za planet me sicer ne skrbi. Naš planet bo preživel, tudi narava bo preživela. Ker bo pravočasno poskrbela, da nas ne bo več. Ali pa bomo za to že prej poskrbeli kar sami. 

Toda kaj bo potem s traktorji?