Da, da, tako se to začne: “V ponedeljek bo Slovenija spoznala Anžeta Logarja brez maske,” je ominozno napovedal Dejan Kaloh, izstopljeni SDS-ovec, očitno pa tudi užaljeni, razočarani, z novim šefom nove stranke bliskovito skregani, nesojeni podpredsednik Demokratov.

Update: Ko to ponatiskujem — originalni tekst sem pisal v noči s sobote na nedeljo —, je Kalohova kregarija že objavljena. Ne rečem, da v tem pretežno brezpredmetnem tekstu ni nič upoštevanja in razmisleka vrednega. Za Logarja, seveda, ne zame oz. za zunanje opazovalce. Mi nevpleteni se lahko vprašamo samo eno: kaj pa zdaj? Se bo Kaloh po kolenih odplazil nazaj na Trstenjakovo in prosil odpuščanja? Najbrž ne.

Antiklimaks

Ustanovitev Demokratov je delovala kot nekakšen antiklimaks. Karkoli že si mislimo o Logarju, od sobotnega dogodka smo pričakovali bistveno več. Mnogi si od njegove post-SDS kariere niso kdo ve kaj obetali. Mnogi so si obetali veliko. Še največ pa je bilo takih, ki so mu pripisovali zvijačne, z njegovo bivšo stranko usklajene namere.

Pa vseeno: človek, ki kot za stavo žanje medijsko pozornost, bi si za ustanovitev stranke vendarle lahko omislil kaj bolj pompoznega ali vsaj nepričakovanega, če že ne prepričljivega.

Misli globalno, deluj lokalno?

Morda je komu imponirala navidez decentralizacijska poteza, da si je Logar za lokacijo izbral prav Maribor. (Spomnimo: tako kot pred leti Aleksandra Pivec, ko je ustanavljala Našo deželo.) To morda ni bila najbolj pametna odločitev: Demokrati verjetno ne želijo, da bi se jih prijel sloves lokalne stranke, kot so si ga na ustanovnem kongresu nepremišljeno ustvarili z nadpovprečno udeležbo mariborskih politikov. Znanih kvečjemu od Kamnice do Teznega in od Košakov do Radvanja.

Stari obrazi

Je to ta Logarjeva proklamirana odprtost, da vzame v stranko mestno svetnico, prav tako izstopljeno iz SDS, ki pa kljub temu pitijsko pravi, da v prihodnosti “ni izključeno niti povezovanje z Janšo niti nepovezovanje”? Ali nekdanjega, prav tako izstopljenega tajnika mariborskega odbora SDS, ki pa za medije noče dajati izjav? Pa nekdanjega mestnega svetnika, ki je dal skozi SLS, Našo deželo, Listo Andreja Fištravca, Listo kolesarjev in pešcev in samostojno svetniško kariero in ki se ima za “človeka dejanj in akcije”, soleč pamet apolitičnim in resigniranim “kavčmojstrom”?

V politiki nikoli ne veš

Mariborski lokalci gor ali dol, Demokrati se že kažejo kot nekakšna anti-SDS stranka. K temu vtisu bistveno prispevajo vidni in (v teh krogih) vidnejši člani, ki so zapustili SDS. S to razliko, seveda, da svojega mehkega in prijaznega, za vsak primer orokavičenega antijanšizma ne kažejo in ne razglašajo — ker v politiki nikoli ne veš —, ampak se zadovoljujejo in dokazujejo s tem, da niso levičarji ali da se imajo za bolj pametne in konstruktivne od levičarjev. Vsaj od tistih na oblasti.

Pozicioniranje na sredino, utemeljeno na politični spravi in sodelovanju z vsemi, proti tej famozni razklanosti, se še vedno zdi adut. Toda to so samo pobožne želje. In ne samo pri Demokratih. Sredina je za večino slovenskih politikov abra kadabra, za katero mislijo, da lahko vse reši in kredibilno obljubi karkoli. To bi se Logarju izplačalo — morda pa tudi državljanom in volilcem —, če ne bi živeli v dobi, ki ljubi skrajnosti.

Schadenfreude

Logarjevi Demokrati pa hočeš, nočeš delujejo kot anti-SDS stranka tudi zato, ker jih tako dojema leva javnost. Na čelu z mediji. To je škodoželjnost tistih, ki bi Janšo utopili v žlici vode. Mnogi si želijo, da si se SDS sesula sama vase, in vidijo odpadniško vrenje okrog Logarja kot vsaj malo obetaven začetek ne zelo verjetnega unterganga slovenske desnice. Zato s figo v žepu simpatizirajo z Demokrati renegati in verjamejo vanje z vso nejevero, ki jo premorejo. Kar je za stranko slaba karma in popotnica.