Provokacija SDS, objavljena v njihovem parastrankarskem glasilu Demokracija, je dosegla svoj namen. Varuhi politične in medijske korektnosti so zagnali vik in krik zaradi naslovnice revije s fotoizmišljotino, v kateri figurirajo predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič ter navadni poslanki Tamara Vonta in Lena Grgurevič v naci uniformah. S sloganom Sieg Heil, Gibanje Svoboda!.

Desničarji so dosegli svoje, ker so z nesebično pomočjo levičarjev preusmerili pozornost javnosti od svoje nesposobnosti argumentacije k njihovi nesposobnosti argumentacije. Od svoje objestnosti in hudobije k njihovi naivnosti, užaljenosti in patetiki.

Gnusni fotošop

Meni se je zdela bistveno spornejša naslovnica Demokracije avgusta 2018, na kateri je bil upodobljen v tančico ogrnjen torzo plavolasega, marmornopoltega dekleta, po katerem poželjivo sega sedmero temnopoltih rok.

Gnusni fotošop afroarabskega šlatanja alegorije kavkazijske miline in decentnosti je bil res prvorazredna svinjarija. Tokrat inkriminirana naslovnica pa je v primerjavi z omenjeno izpred šestih let tako rekoč benigna.

Desničarji so takrat vizualizirali protibegunski resentiment in grimsljasto paniko zaradi preteče islamizacije Evrope. To je bila umazana propaganda proti tako imenovani diktaturi kulturnega marksizma. Temu bi lahko res rekli intelektualni, moralni, družbeni, kulturni zločin proti človečnosti. Za drobiž so prodajali strah pred begunci, ki da nas bodo kot Slovence in Evropejce onečastili, posilili in izpodrinili. Šuntali so nas, da se jih ekspeditivno in magari nelegalno odkrižamo.

Mnenje. Satirično mnenje.

Ta zdajšnja naslovnica pa je v bistvu samo karikatura. Samo to. Bedna, ampak nič drugega kot karikatura. Mnenje. Satirično mnenje.

Edino, kar bi tri prizadete gospe mogle in smele v zvezi s to nesramnostjo pripomniti, bi lahko bil argument užaljenosti. Ker pač niso nacistke oz. totalitaristke v pravem, zloveščem, kompromitiranem pomenu te besede — vsaj ne po mnenju večine — oz. se za take pač nimajo.

Ampak kot nas podučujeta pravo in zakonodaja, morajo javne, politične osebnosti imeti tršo kožo kot navadni smrtniki. Biti zmerjan in/ali razžaljen je del njihove službe. Celo to spada zraven, da jim kaka pravna ali fizična oseba stori krivico. Ali jih kot targetirano osebo vsaj smeši, ponižuje, omalovažuje.

Mezzosopranistke bi se lahko bile zadovoljile s tem, da bi ob naslovnici prezirljivo skomignile z vsemi šestimi rameni in enim dekoltejem. Bilo bi veliko bolje — ali vsaj zabavneje —, če bi razdrle kakšno cinično na račun steklih psov desnice in njihovega smisla za strojno naučeni, žalobni, nesmešni humor.

Sovrag nam streže po življenju

Ampak ne. Prevladujoči del slovenske politične scene — pa tudi medijske — je tako zelo impregniran z woke mentaliteto, da ob takih ekscesih reagira tako, kot da sovrag nekomu streže po življenju.

Zato recimo ni čudno, da je Centralni komite Gibanja Svoboda na svoji spletni strani objavil nekakšen Bekanntmachung. Guess what? Desničarjem očitajo “sovraštvo”, “nespoštovanje osnovne človeške dostojnosti”, “žalitev žensk, ki so predane delu za skupno dobro”, “napad na dostojanstvo vseh nas”, “napad na funkcijo poslanke oz. predsednice DZ”, “poveličevanje ideologije, ki je svetu prinesla nepredstavljivo trpljenje” in “nespoštovanje vseh, ki so v preteklosti trpeli ali umrli zaradi nacističnega režima”.

Skojevci

Z argumentativnega stališča je to še večja neumnost kot karikiranje treh gracij Gibanja Svoboda kot nacistk. To so naučene fraze. To je vse, kar znajo piflarji politične in medijske korektnosti sebi v obrambo povedati. Nespoštovanje osnovne človeške dostojnosti? (Najbrž so imeli v mislih človekovo dostojanstvo?) Poveličevanje nacizma? Ravno obratno! Če bi bil nacizem fajn, bi bila karikatura kompliment! “Nespoštovanje” žrtev nacizma? Kako skojevsko patetično!

Če bi te levičarske pripombe kaj zalegle, si desničarski mediji ne bi vedno več privoščili. Že ko so objavili tisto najbrž ne prvo ogabno fearmongersko naslovnico, je bilo jasno, da so oni tisti, ki postavljajo nove medijske standarde. V tem smislu, seveda, da premikajo meje dovoljenega in sprejemljivega — in nekaznovanega.

In le kako bi lahko bilo drugače, ko pa se politični in medijski gatekeeperji na to odzivajo z vedno bolj moralističnim zgražanjem in z užaljenostjo. Parastrankarski mediji SDS so vedno bolj nesramni in predrzni, njihove tarče pa so samo vedno bolj zgrožene in užaljene. To je vse.

Halo, Kitajc!

Pa še to. Kronski argument desničarjev za sprejemljivost njihove karakterizacije tria naci gracij kot nacistk je dejstvo, da je vsaj Mladina že ničkolikokrat izšla z naslovnicami, na katerih so upodobitve prominentnih figur SDS — na čelu s čelnikom, seveda — likovno aludirale na en ali na drug totalitarizem ali kratko malo na zlo. Pa nikome ništa.

To je zmotno v dveh ozirih. Prvič, Mladinine vizualne domislice v zvezi SDS niso bile za lase privlečene. Še več, bile so tudi kreativno smešne. Humorne. S svojimi najekstremnejšimi izjavami in sporočili — če že ne toliko z ravnanji in politikami — SDS namreč zna biti fašistoidna stranka. 

Gibanje Svoboda pa ni fašistoidno. Ni naci partija. Oni so kvečjemu komunistično-neoliberalna partija kitajskega tipa, ki vlada, pardon: hoče vladati z železno roko — in se v skladu s to doktrino tudi ne pusti zajebavati parastrankarskim, četudi marginalnim medijem.

Brez veze

In še nekaj: inkriminirana karikatura ni bila niti malo smešna. Bila je bedna. Pa ne samo vsebinsko, ampak tudi likovno. Desničarji so nekoč premogli vsaj Mikija Mustra, ki je včasih znal kaj smešnega narisati, zdaj pa si pač pomagajo z umetno inteligenco.

Skratka, ne delajte zaradi tega take drame. In to iz več retoričnih razlogov: kdo pa mislite, da ste, da vas ne bi smeli zmerjati; kdo pa mislite, da ste, da ne bi mogli ignorirati, če vas zmerjajo; in nenazadnje, kdo pa mislite, da so oni, ki vas zmerjajo? Brez veze vse skupaj.