Da je vse relativno, je kvazifilozofska konverzacijska fraza, ki sicer ni netočna ali neresnična. Z njo ni težko izpasti pameten, tudi če ne pove veliko. Toda pri argumentiranju se radi sklicujemo tudi na to, da ne smemo relativizirati. Tudi to velja za pametno, nediskutabilno izjavo. A z njo povemo še manj kot s prvo.

Testirajmo torej dvoumnost relativiziranja (in/ali absolutiziranja) na primeru te famozne sprave in spomina.

Na čast evropskemu dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov je vlada na X-u objavila, da “obsojamo vse zločine proti človečnosti in sočustvujemo s svojci žrtev [vseh totalitarnih režimov]” — na koncu pa še s pripombo, da je “slovenski narod […] še posebej trpel zaradi fašizma in nacizma”.

Prav. Lepo je biti pieteten. Še lepše — ali vsaj bolj pametno — pa je tudi relativizirati.

Dotična resolucija

Ko je namreč Evropski parlament leta 2009 sprejel dotično resolucijo o evropskem dnevu spomina, je z “vsemi [tremi] totalitarizmi” imel v mislih nacizem, fašizem in komunizem.

Zato se je vlada čutila dolžno pripomniti, da je slovenski narod “še posebej trpel” zaradi fašizma in nacizma. Da ne bi kdo slučajno pomislil, da smo enako kot zaradi fašizma in nacizma trpeli tudi zaradi komunizma. Ker je del zgodovinske resnice, da sta bila fašizem in nacizem — vsaj za Slovence — “še posebej” huda totalitarizma. Bolj kot komunizem.

Kaj je s to trditvijo narobe? Ali mar ni res, da so Slovenci bolj trpeli zaradi nacizma in fašizma kot pa zaradi komunizma?

Seveda je tudi totalitarizme mogoče relativizirati. Evropski poslanci bi zato morali biti natančni in tretjega poimenovati z bolj pravo besedo: stalinizem. Ali z njegovimi lokalnimi izpeljavami — kar pa bi za komunikacijski učinek pietete, ki so ga hoteli doseči, bilo preveč komplicirano.

Grobo posploševanje

Komunizem je bil prvotno ekonomska in socialna filozofija, ki sama po sebi še danes — še vedno — ni nesprejemljiva, kaj šele totalitarna. Imeti komunizem danes za nekaj zločinskega, je grobo posploševanje. Da je komunizem bil totalitarizem, drži le toliko, kolikor so bili komunisti Stalin, Berija, Trocki, Honecker, Ceausescu, Enver Hoxha, Pol Pot itd. — da ne naštevam. Ali magari Tito, Kidrič in Kardelj, če že vztrajate.

Našteti in še marsikdo so zaslužni za pervertiranje in kompromitiranje komunizma, ki sam po sebi ni bil zamišljen kot zločinska metoda. Svoje je k tej diskreditaciji dodala še hladna vojna in njene današnje usedline panevropskega oz. zahodnjaškega desničarstva ali vsaj konservativnosti.

Fašizem in nacizem pa po drugi strani za civilizirano družbo nista bila nikoli sprejemljiva in nikoli ne bosta. Tudi ta dva sta sicer vsebovala svoje elemente ekonomske in socialne filozofije, ki pa so bili v časovnem in političnem kontekstu nesprejemljivi in totalitarni že od začetka.

Kar zadeva komunizem, obstaja original, kot sta si ga zamislila Marx in Engels. Original fašizma in nacizma pa sta si zamislila Mussolini in Hitler.

Bodi dovolj.

Dežela snežink in mimoz

Naprej. Da je zmagovita partizanska, komunistična oblast po vojni brez sojenja (in groba) pobila mnoge poražence — pa tudi nič krive in nedolžne —, v nadaljevanju pa marsikoga od drugače mislečih tudi zaprla, diskreditirala, internirala ali vsaj onemogočila, je seveda vredno pietetnega spominjanja.

Toda to ne spremeni dejstva, da je slovenski narod nasplošno manj trpel zaradi zločinov ali stranpoti komunizma kot pa zaradi fašizma in nacizma.

Nekateri politični postopki (in posledice) vseh treh totalitarizmov so bili načeloma enaki, če jih dojemamo izolirano kot gola dejstva, niso pa bili enaki, če upoštevamo kontekst. Tega ne moremo razumeti brez relativiziranja. Zlasti ne v Sloveniji, deželi občutljivih in prizadetih mimoz.

Ker sveto

V Sloveniji bi se radi enakomerno in enakopravno spominjali žrtev vseh treh, ne samo dveh totalitarizmov zato, ker desničarji ne odpuščajo nikomur ničesar in ker jim te preklete pietete in spomina ni nikdar dovolj. Vseh enako. Ker je življenje sveto in ker si vsak pokojnik brez razlike zasluži dostojen grob.

To je seveda res. Ampak kar zadeva neobčutljive in neprizadete državljane, so bile žrtve kao komunizma že zdavnaj pokopane. Vsaj simbolično, da se nam zaradi tega ne bi bilo treba kregati ali celo sovražiti. Seveda pa desničarji s tem toliko težijo, da normalen človek na to ne more reagirati drugače kot povsem nezainteresirano — kar pa je zanje spet dokaz za moralni propad domnevno brezčutnega (ali selektivno čutnega) naroda. Obenem pa jim to prav pride kot argument, da so tisti, ki se najraje spominjajo samo žrtev prvih dveh totalitarizmov, sokrivi za žrtve tretjega.

To je ta desničarska pieteta.

Trikrat lahko ugibate

Da vlada misli, da je “slovenski narod […] še posebej trpel zaradi fašizma in nacizma”, je pokroviteljska, ne pa tudi netočna ali celo zlagana izjava. Netočen in zlagan je bil odgovor nanjo: “Žal so Slovenci enako ali pa še bolj trpeli zaradi komunizma. Preko 700 prikritih morišč je njegova dediščina in nobena [vlada] tega ne bi smela relativizirati, če je sočutje do vseh žrtev iskreno.”

Trikrat lahko ugibate, kdo to pravi. (Verjetno pa bi uganili že iz prve.) No, mene se ne ljubi o tem polemizirati. Ker še predobro vem, da je vse relativno.