Da bi utišal godrnjanje sitnih in zavednih someščanov, ki jim načeluje — in mimogrede odvrnil pozornost od mahinacij, ki mu jih očitajo —, je ljubljanski župan Zoran Janković ta teden velel skenslati poljubno live muziciranje na prednovoletnih ulicah in trgih najlepšega mu mesta na svetu. Prepoved bo veljala do silvestrovega.

Aleluja, zdaj bo mir! Zdaj bodo samo petarde pokale (ki jih veselo prodajajo še naprej, svarijo pa pred njimi tudi). No, razlegala se bo samo tista glasba, ki je županu všeč. Njegov glasbeni okus pa še predobro poznamo — in ga z njim ne delimo.

Da pa Maribor (vsaj na tem nivoju) ne bi zaostajal za Ljubljano, je tudi mariborski župan Saša Arsenovič včeraj napovedal prepoved godbe tega žanra, ki bo veljala do 4. januarja. Hvala bogu bo takrat že tudi demontirano to grozno, arhitekturo kazeče razgledno kolo na Glavnem trgu. Žal samo do naslednjega decembra.

Update: Mestni svet MOM na včerajšnji seji — v Arsenovičevi odsotnosti — ni sprejel županovega predloga, niti ga ni uvrstil na dnevni red. Citiram: “Umik točke je predlagal Željko Vogrin (SDS)”, ker da “gre za poseg v človekove pravice”. Franc Kangler (tudi SDS) meni, “da bi sprejem takšnega sklepa onemogočil nastope tudi slovenskih uličnih glasbenikov” in dodal, da bi ga “srce bolelo, [če] tiste deklice s citrami na Gosposki ne bi več slišal.” — Zanimivo. Stranka SDS bi za človekove pravice in za poulično pop kulturo — domačo ali tujo — še županovo kiklco prodala.

Buskerji

Arsenovičeva poteza bi bila nenavadna, ker se balkanska muzika v Mariboru za razliko od Ljubljane ne zdi nek poseben problem (če je to sploh problem). Meni grejo kvečjemu na živce tisti nevsiljivi ali vsaj ne glasni buskerji v Gosposki ulici — zlasti tisti na vogalu z Jurčičevo, ki ob spremljavi na playback operira z neko marioneto —, ampak ti bodo po novem letu težili še naprej. Sicer pa itak pašejo med tiste opustošene, bodisi zaprte ali brezvezne štacune.

Kakorkoli že, v obeh primerih je ta prepoved malo smešna. Kakšen je to red, ki ga delata ali hočeta delati župana? Kulturni red? So to neka nova pravila spontanega urbanega obnašanja, ki jih poskušata uveljaviti v prestolnici in viceprestolnici? Je to fenomen gentrifikacije meščanov, ki nimajo drugega dela (in veselja), kot da decembra pohajkujejo od kuhančka do kuhančka? Ali pa Janković in Arsenovič poskušata — kar bi bilo še bolj brezupno — ustvariti vzdušje, ki bi bilo po nekih tradicionalističnih kriterijih svečanejše in bolj primerno za adventni in božični čas, povezan s silvestrskimi bakhanalijami prestopa v novo leto?

Kdo se hitreje razmnožuje?

Janković se ni tako odločil zaradi neznosnega hrupa samega. Problem ni tisti neopazni dolgočasnež v slovenski noši, ki na stičišču Tromostovja in Prešernovega trga že leta in leta — 365 dni na leto — razteguje meh in dopoveduje nevednim in nezainteresiranim turistom, da je to edina prava slovenska muzika.

Ne. Dekret je Janković sprejel zaradi tako imenovanih trubačev, ki neslovensko svirajo v neparnih ritmih in (v oblakih vonja po čevapčičih) vzbujajo vtis, da je to vse skupaj en sam brdoviti Balkan. Kar je po mnenju samozvanih varuhov slovenske samobitnosti too much. To je tuje. Če bi bili trubači tako tihi kot tisti naš harmonikar, bi bilo vse v redu. Ne smejo pa biti glasni, glasnejši. To je za Slovence podobno nesprejemljivo kot demografsko dejstvo, da se priseljenci pač razmnožujejo hitreje kot domorodno prebivalstvo.

Prestar za to sranje

Jaz sem prestar za to sranje. Decembra se v Ljubljani že leta in leta izogibam Prešernovemu trgu in nabrežjem Ljubljanice, v Mariboru pa Štukljevemu in Glavnemu trgu. (Čeprav je treba priznati, da je mariborsko decembrovanje presenetljivo bolj dostojno kot ljubljansko.) Dejstvo je, da ne maram nedefinirane in magari fino razuzdane množice, ki jo je nekam pripeljala samo koledarska obsedenost od pervertiranega flâneurstva.

Ljudje mislijo, da morajo ven in se v prijateljskih ali družinskih gručah sredi nepregledne množice neznancev poveseliti za božič in za novo leto. In ko podprti z mastno hrano in še s kakšim pivom ali kozarcem vina pridejo zvečer domov, si mislijo: “Kako je bilo fajn! Tega res nismo smeli zamuditi!”

Problem javnega božično-novoletnega veseljačenja niso trubači sami po sebi, ker preglasijo domnevno primernejšo, kulturnejšo in avtohtonejšo slovensko glasbo. Kaj pa bi ta domači repertoar sploh zaobsegal? Belo snežinko? Alfijev Silvestrski poljub? Samo milijon nas je od Agropopov? Na božično noč od Pop designa? Bi za ljubitelje klasike dodali še Zimo iz Vivaldijevih Štirih letnih časov, Bachov Božični oratorij in Alelujo iz Händlovega Mesije?

Na križišču

Slovenija je križišču. Na več križiščih. Tukaj se mešajo časovno vedno bolj oddaljeni, a poneumljeno napumpani in posodobljeni balkanski vplivi s pojemajočimi, malodane smešnimi ostanki srednjeevropskega šlifa in domačijske robatosti, kar je oboje cepljeno na v mislih še vedno prisotne zapovedi in tradicije Cerkve. Jasno, v vsem tem je tudi nekaj slabo prikritega nacionalizma in zadnjih preostankov kmečke trme in ponosa.

Prištejmo k temu še postsocialistični lifestyle zblaznelega decembrskega potrošništva in hedonizma. Norišnica štantov, ovešenih z vsako leto istimi štrikanimi kapami in rokavicami, kičerajem za otroke, čokoladicami in sladkorno peno, in mobilnih točilnic kuhanega vina. To so te navade in to je to okolje. In v teh okoliščinah je popolnoma vseeno, kakšno muziko igrajo in vrtijo. To mora biti hrupno in obljudeno. Če ni, je dolgčas.

Pa ne samo dolgčas. Taka situacija je v vsakem primeru napeta. Pod razpokanim lakom veselega razpoloženja tlijo frustracije udeležencev, da se je med tranzicijo vse skupaj porazgubilo in sprevrglo v ponarejen kapitalistični konzumerizem in ateistično obliko pobožnjakarstva.

Pravi Slovenci

Ta moja averzija do vsega tega nima prav nobene zveze z glasbo, ki jo na neki lokaciji igrajo v živo ali vrtijo z nosilcev zvoka. Vseeno mi je, ali razgrajajo samo pooblaščeni izvajalci ali pa tisti, ki jih je mestna oblast požegnala v skladu s prevladujočimi predstavami o primernosti določene glasbe v danem trenutku in nacionalnem okolju. Tega pač preprosto nočem doživeti in slišati. Kot tudi nočem česarkoli jesti. Vseeno mi je, kaj na teh plebejskih semnjih strežejo. Čevapčiče? Whatever. Na božičnonovoletnem vašarju ne bi jedel niti svojih najljubših jedi, pa če bi umiral od lakote.

In nikar si ne delajte utvar: naslednja Jankovićeva prepoved bo prepoved decembrskega delovanja štantov s pečenimi svaljki iz mletega mesa po balkanskih receptih. Potem bomo pa res pravi Slovenci.