Praktično — ampak res samo praktično — ne moti, da se bodo pripadniki Katoliške mladine jutri zbrali sredi mesta na Kongresnem trgu in molili. Še posebej ne, ker to nameravajo narediti ob pol sedmih zjutraj, ko se tam nihče ne zadržuje. Pa tudi sicer je Ljubljana vendarle dovolj velika, da lahko pobožno mularijo gladko ignoriramo.

Lahko bi bilo huje. Namesto pred uršulinkami bi lahko molili pred porodnišnico. In namesto “za uspešen začetek študijskega leta” ter “za domovino in vero slovenske mladine” bi lahko molili za embrionalne duše. Tako da te njihove napovedane priprošnje še lahko nekako toleriramo. Molitev načeloma nikomur ne škodi.

Načeloma pa moti demonstrativno razkazovanje verskih čustev in pripadnosti. Iz cele serije razlogov.

“Blago šepetanje skrivnosti”

Nad napovedjo jutrišnjega “javnega rožnega venca” so bili te dni vznemirjeni že mnogi. Še posebej zato, ker je v Sloveniji — kot so natančno navedli — blizu tri tisoč prav temu posvečenih (katoliških) verskih objektov, v katerih lahko verniki molijo magari cele dneve, če jim paše. Ne da bi kdo motil njih in ne da bi oni sami motili druge. Zakaj hudiča je to treba delati na trgu sredi mesta?

Javni, open-air, tako rekoč ekshibicionistični program so si omislili zato, ker njihov cilj ni molitev kot privatna zadeva, ampak jim gre za politično, politizirano, politikantsko prireditev. Za njih osebno bo shod morda še vedno “blago šepetanje skrivnosti Gospoda, ki po Mariji vstopa v naše srce”, medtem ko bo za vse ostale to manifestativno vsiljen tolerančni test. To delajo, ker nas hočejo preizkusiti. Bomo zmogli toliko strpnosti do katoliške mladine?

Fantje in možje

To je sicer bolj komplicirano, kot se zdi na prvi pogled. Prireditelji sami tako pravijo:

“Molitev javnega rožnega venca je odprta za vse, zlasti pa so povabljeni mladi možje in fantje. Po Kristusovem zgledu smo namreč možje poklicani, da smo duhovni voditelji v družinah, župnijah in javnem življenju. Če hočemo torej, da slovenski narod postane predan Kristusu, moramo zlasti skrbeti za dobre duhovne voditelje, za verne fante in može, ki bodo pripravljeni oznanjati Kristusa tudi na javnem mestu.”

Čeprav je slovenski narod že brez nas ateistov čisto dovolj “predan Kristusu”, seveda ne bomo vstajali tako zgodaj in jih hiteli polivat s paradižnikovo mezgo. Ker tudi taki kot oni imajo pravico do izražanja svojega mnenja in pravico do javnega zbiranja.

Jim je pa treba vseeno jasno in glasno in nič kaj spoštljivo povedati, naj si to svojo ekleziastično, a po civilnodružbenih standardih retardirano patriarhalnost nekam zataknejo. Itak da ne bodo nikogar spreobrnili. To delajo samo zato, da bi nas jezili.

Kaj pa gay pride?

Tisti, ki so organizatorjem molitve nasedli in se nehote pustili testirati, so te dni postregli tudi z naslednjo primerjavo: kaj pa gay pride? Homoseksualnost je tudi privatna, celo še bolj privatna zadeva kot vera! Pa vendar tudi istospolni paradirajo po mestih in opozarjajo nase še veliko bolj naglas in bolj vidno kot ti roženkrancarji.

Zakaj bi torej tem odrekali pravico, da diskretno molijo na trgu, če pa smo po drugi strani tako navdušeni nad seksualno ekstrovertnostjo pripadnikov LGBT?

Primerjava je zgrešena. Pa vendar hvala zanjo, ker je tudi zgovorna.

Resnici na ljubo je treba povedati, da so tudi parade ponosa kot metoda za družbeno normalizacijo alternativnih spolnih praks in identitet neke vrste tolerančni test. Medtem ko se parad aktivno udeležuje vedno več simpatizerjev — in medtem ko tolerantni teh pohodov za življenje skorajda ne opazimo več —, pa se bigoti po drugi strani še vedno obregujejo obnje ali jim delajo še kaj veliko hujšega.

Nič jim ni nerodno

Hočem reči, da tako kot LGBT testirajo tolerantnost konservativcev, tudi uršulinski molilci testirajo tolerantnost levih ateistov.

In to še ni vse. V bistvu je (oz. bo) tudi ta deklarativna molitev na Kongrescu parada ponosa. Pobožnjakarski pride.

Verni gledajo brezbožne LGBT-jevce in si mislijo: grozno, kako se obnašajo in da jim ni nič nerodno, ampak metoda ni slaba; mi bi tudi morali biti ponosni, da smo pobožni in pridni …

Dandanes je vsaka osebna specifika (celo prikrajšanost), človekova identiteta, pripadnost, zavezanost, lifestyle, prepričanje, predvsem pa še tako irelevantno mnenje — po možnosti sicer ekstravagantno, ker pripomore k pridobivanju pozornosti — predmet javnega razkazovanja. No, v molilnem primeru skromnega hvalisanja.

Lift up the receiver …

To je ta današnji javni narcisizem. To sem jaz. Poglejte me, tak sem. Če sem všeč sebi, bom všeč tudi vam. V to sem prepričan, v to verjamem … — in na to sem ponosen. Na karkoli. Ponosen, da imam devet otrok in da ne uporabljam kontracepcije. Ponosno se zavzemam za prepoved splava. Ponosen, da verjamem, da sta dve portugalski pastiričici na današnji dan stošest let nazaj v Fátimi komunicirali z Marijo. Ponosen, da lahko vsaj kaj simboličnega naredim za svoj demografsko in moralno razkalibrirani narod. In če sem že pri tem, ponosen sem tudi na to, da lahko kaj naredim za opolnomočenje iz feministične objestnosti omalovaževane možatosti. Jaz sem veren, aleluja! Bodi tudi ti veren! Lift up the receiver, I’ll make you a believer …

Ponosen pa sem tudi, če sem gej ali lezbijka in trans ali whatever. Ni mi dovolj, da sem se sam pri sebi sprijaznil s tem dejstvom ali da me bližnji jemljejo kot to, kar hočem biti. Pokazati moram tudi svoj ponos. Recimo z udeležbo v veseljaški povorki dolgo, predolgo ponižanih in razžaljenih, pozneje pa družbeno rehabilitiranih. Če pri tem še koga sprovociram, tem bolje. Ker na ozadju nestrpne družbe izpadem še pokončnejši. 

Benigno?

Čeprav Katoliška mladina deluje še kar benigno, je po drugi strani vendarle mogoče razumeti ta antiklerikalni refleks, ki se je ob napovedi javne molitve pojavil v liberalnem delu javnosti.

Pobožni pionirji pišejo: “Kristjani ne smemo biti tiho. Kristus nam je zapovedal: ‘Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence.’ (Matej 28,19)”

No, saj. Če ni nihče tiho, le zakaj bi bili kristjani izjema?

A da se sklicujejo na dva tisoč let staro zapoved širjenja prave vere, je že skorajda razlog — če slučajno resno mislijo —, da bi ateisti smeli terjati zaščito pred žaljenjem brezverskih čustev.

Menda ja nas ne bo spet pokristjanjevali?! So to kot neki Mladci Kristusa kralja? V okviru Katoliške akcije? Ta je imela v pravilih zapisano: “Katoliška akcija zaradi nadnaravne usmerjenosti dejansko izključuje politiko.” — česar pa se, kot še predobro vemo, ni povsem držala.

Zaradi slabih izkušenj s politizacijo RKC obstaja alergija na katoliške aktivnosti in aktivizme. Še tem bolj, če se tega ne loteva Cerkev sama, temveč zadevo delegira neki svoji subordinirani civilni družbi. Zato je molitev na trgu moteča.