Vsaj trije referendumi — če ne bo še kakšen padel zraven —, na katerih bomo 11. oktobra glasovali, bodo posvetovalni. A ta oznaka je varljiva. Posvetovalni?! Državljani nimamo občutka, da se predlagatelji hočejo posvetovati z nami. Zdi se, da hočejo samo ugotoviti, ali se z njimi strinjamo. Še več! Imamo občutek, da jim je pravzaprav vseeno, ali se bomo z njimi strinjali ali ne. Še posebej pri vprašanju: “Ali ste za to, da se ukine obvezno plačevanje prispevka za programe RTV Slovenija?”

Če bo večina (tistih, ki se bodo potrudili na volišče) odgovorila pritrdilno, utegne prav ta referendum imeti kulturno najusodnejše in najdolgoročnejše posledice. Državljani bodo na hudi preizkušnji. Na še hujši preizkušnji pa bodo poslanci koalicije, če se bo izkazalo, da se večina z njimi ne strinja. Imamo namreč tudi občutek, da se mojstri relativiziranja za morebitno večinsko odklonilno mnenje ne bodo zmenili.

Anamneza ukinjanja

Ideja o ukinitvi RTV-prispevka ni nova. Digitalna forenzika bi znala odkriti originalnega prapametnjakoviča, ki mu je to prvemu naglas prišlo na misel. A ta niti ni bistven, kdorkoli je že bil. Vemo pa, da je bila peticija majorja Trohe oz. njegovih Ozaveščenih Prebivalcev Slovenije leta 2014 prvo dokumentirano hujskanje k ukinitvi prispevka.

Sprva je skoraj brez odziva ždela na internetu, dokler ni Janša leta 2016 novinarki TVS označil kot “odsluženi prostitutki”. Ko ga je za medije pristojni odbor DZ za kulturo zaradi tega klical na zagovor, je pojasnil, da sam že dve leti ne plačuje RTV-prispevka in pozval vse frustrirane rojake, naj ga posnemajo.

Samo mesec dni pozneje pa je Trohovo dve leti staro peticijo odkrila SDS-ova Nora24TV — kot nekaj novega, češ, “začelo se je”, “ljudje imajo dovolj” — in ji dala pospešek. V nekaj tednih jo je čudežno podpisalo na tisoče ljudi. (Tudi sredi noči, ko bedijo samo boti.) Vzporedno s tem pa so začeli razmišljati o “drugi fazi bojkota plačevanja prispevka” — namreč o referendumu.

Splačalo se je čakati

SDS se je splačalo potrpežljivo čakati. Kar so neki marginalci lansirali kot obskurno peticijo, ki je nihče ni jemal resno, je po letih in letih populističnih lupingov priletelo nazaj v obliki referenduma, ki ga je predlagala neopozicijska parlamentarna stranka.

Krog je sklenjen. Sorta lunatičnih nezadovoljnežev je njega dni kampirala pred RTV in nepovabljena vdirala v studio, danes pa njihovi nasledniki — izpuščeni iz poboljševalnice in preoblečeni v poslance — držijo v parlamentu štango vladi pod taktirko stranke, ki je kalí neplačevanja in prenehanja obveznosti plačevanja prispevka ves čas skrbno gnojila.

Absurdna polemika

Ali je mogoče argumentirano ovreči razmišljanje Resničarjev, zdaj kolovodij klike proti RTV-prispevku, ki pravijo, da “RTV sicer potrebujemo, ampak ne v takem obsegu, s takim programom in takim financiranjem” — in da ga zato kratko-malo ukinimo?

Ne, ni mogoče. Polemizirati z njimi na to temo je absurdno. Še tem bolj absurdno pa bi bilo pričakovati, da bi jih bilo mogoče prepričati z argumenti. Ljudje, ki se ne spoznajo na medije — še posebej ne na javne — in ne razumejo njihovega bistva, so preveč trmasti, da bi poslušali pametnejše od sebe.  

Populistični ikonoklasti

Nacionalki se v nobenem primeru ne piše dobro. Ne finančno, ne politično in ne kulturno. Zato naj bo 11. oktobra naš odgovor “proti”. Zdaj jo je treba podpreti, pa če se nam zdi še tako negledljiva in nepoboljšljiva. Ne dovolimo, da jo bodo v teh težkih časih kritizirali tisti, ki nimajo pojma o njej. Mi sami jo moramo kompetentno kritizirati, kot mora tudi nacionalka sama pošteno in razumevajoče prevzeti odgovornost za napake, ki jih dela in ki se jih vseh najbrž niti ne zaveda.

Predvsem pa ne smemo dovoliti, da bi populistični ikonoklasti odločali o tem, kako financirati RTV Slovenija. Poskrbimo, da ta njihova referendumska, nacionalno samodestruktivna grožnja ne bo uresničena. RTV Slovenija mora preživeti ta desant že zato, da bomo tisti, ki bomo glasovali “proti”, tako od uprave kot od zakonodajalcev smeli legitimno zahtevati več.