“Sem model jezika GPT-3.5, ki ga je razvilo podjetje OpenAI. Moj model je treniran na veliki količini besedil in informacij, zbranih iz različnih virov na internetu, vključno s spletnimi stranmi, knjigami, novicami in drugimi besedilnimi viri. Moj model nima zmožnosti iskanja po internetu ali dostopa do aktualnih informacij po datumu mojega zadnjega posodabljanja, ki je bil septembra 2021”.

Tako mi je ChatGPT odgovoril na zelo preprosto vprašanje, čigave tekste in vhodne podatke uporablja.

Samo vprašanje časa

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo v tekstih, ki jih za našo uporabo producirajo odprti sistemi umetne inteligence, prepoznali izvirni ustvarjalci tekstov. Kajti tekste, ki nam jih res izjemno hitro in tako radodarno — zaenkrat tudi še brezplačno — ponuja recimo ChatGPT, je pred tem ustvaril človek. Ljudje. Veliko ljudi. Saj veste, pri razvoju umetne inteligence se namreč obdelujejo ogromne količine podatkov, ki jih je pred tem ustvaril nekdo drug. Ne stroj, ampak človek.

Besedilni robot ChatGPT lahko odgovori na skoraj vsa naša vprašanja samo na osnovi vhodnih informacij. V nekaj sekundah. Njegov vir je bogata zakladnica že napisanih knjig, tekstov, rešitev, usmeritev, navodil drugih avtorjev. Tako delujejo tudi drugi odprti sistemi, kot recimo OpenAI ali Alphabet. 

Kje drugje kot v Ameriki

Zato so v orbiti že prve resne zahteve za uveljavitev avtorskih pravic z obtožbo kraje podatkov za namene usposabljanja.

Kje in kaj konkretno je ta hip vroče?

Kje drugje kot v Ameriki. Ameriška komičarka Sarah Silverman ter pisatelja Christopher Golden, avtor grozljivk, domišljijskih in napetih romanov za odrasle in najstnike, ter Richard Kadrey, prav tako romanopisec, pisec stripov in filmskih scenarijev, obtožujejo razvijalce OpenAI in ChatGPT, da brez njihovega soglasja uporabljajo njihova avtorsko zaščitena dela za urjenje umetne inteligence.

Tega ti trije niso rekli na blef. Preden so svojo obtožbo javno predstavili, so svoja predvidevanja seveda preverili pri ChatGPT in od “njega” zahtevali povzetke svojih knjig. Takoj je bilo jasno, da so bile knjige prepisane od A do Ž. Ne samo brez soglasja, temveč tudi brez navedbe vira in seveda brez plačila. Njihova dela so torej v celoti služila za podatkovno usposabljanje umetne inteligence. Poleg tožbe proti OpenAI, so sprožili tudi pravne postopke proti podjetju Meta.

Kako bi bilo s tovrstno zahtevo pri nas, verjetno ta hip ni jasno niti sodnikom. 

“Poštena uporaba”

Zakon o avtorskih pravicah v ZDA priznava načelo “poštene uporabe”, trdijo nekateri ameriški odvetniki, specializirani za tehnologijo in avtorsko pravo. Ta določa, kje lahko družba pridobi korist od ustvarjalnega produkta drugih, ne da bi se morala spraševati, ali je to dovoljeno “vzeti” od avtorjev in ni predmet plačila.

Ameriški zakon o avtorskih pravicah pa tudi pravi, da lahko kopiranje avtorsko zaščitenega dela, ki ima “kratkotrajno, nepomembno” vrednost, v določenih okoliščinah spada tudi pod doktrino “poštene uporabe”. 

Toženi bi se torej lahko branili z načelom “poštene uporabe”. A to bo težko, saj so bila v konkretnem primeru celotna dela preprosto kopirana, imajo pa umetniško vrednost. Po drugi strani pa bi lahko toženi trdili, da so uporabili baze podatkov tretjih oseb, ki bi dejansko morale že same razjasniti vprašanja avtorskih pravic.

Kako, kdaj, zakaj?

Če ja, se zastavlja vprašanje kako, kdaj in zakaj? Področje umetne inteligence je še tako neurejeno in nedorečeno, da je nemogoče predvideti končne sodne odločitve. Dejstvo pa ostaja, da uporabniki danes nimamo vpliva na to, katere podatke uporabljajo sistemi za vhod in za izhod, niti o tem ne prejmemo nobenih preglednih informacij.

Če bodo tožniki na sodišču uspeli, bi to lahko omejilo možnosti tehnoloških podjetij za nadaljnji razvoj umetne inteligence. Glede tega so v večini dvomljivci, ki trdijo, da jim ne bo uspelo.

In vendar je zahteva po transparentnosti virov znanja odprtih sistemov umetne inteligence brez dvoma smiselna. Prav tako je za nas kot uporabnike smiselno vedeti, kdo so avtorji vsebinskih pripomočkov, ki nam jih ponudijo sistemi UI. 

Tudi EU

A svet niso samo ZDA. Tudi v EU že poteka razprava o zakonu o umetni inteligenci in direktivi o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, ki želi ponudnike velikih jezikovnih modelov ali modelov strojnega učenja zavezati k preglednosti.

Na koncu ostaja vprašanje in trka na našo poštenost, odgovornost in zavest: kdo bo zavezal nas, uporabnike, da bomo zapisane tekste opremili z navedbo virov, če smo jih pridobili zunaj našega možganskega dosega?