Nekateri trdijo, da politika ne paše v pop in da je za artiste bolje, da se ne menijo za probleme in grozote aktualnega sveta. Spet drugi pa so prepričani, da je tudi politični angažma del glasbe in da si je nemoralno zatiskati oči pred krivicami in krutostmi.

Toda letošnja Evrovizija je z ekstremi obeh prepričanj postavila zagovornike enega in drugega na laž. Popevkarski turnir v Malmöju je spodbil oboje. Spodbil je tako smiselnost politične nevtralnosti kot tudi smiselnost političnega angažmaja v pop glasbi.

Doslej je bilo smiselno oboje. Nekateri izvajalci so krivice in krutosti in njihove perpetratorje denuncirali — no, ne ravno na Evrovizijah —, nekateri pa so prepevali o ljubezni in drugih užitkih, ki s tem nimajo nobene veze. In če so bili dobri, smo poslušali vse.

Kaj se je zgodilo na svetu in v glavah ljudi — in kaj se je zgodilo z Evrovizijo —, da je letos prišlo do takega političnega in glasbenega kaosa?

“Nepolitična narava prireditve”

EBU je trmasto vztrajal pri “nepolitični naravi prireditve” in temu primerno ukrepal, če jo je bilo treba represivno in kaznovalno zagotoviti.

Oprostite, nisem bil dovolj natančen, a naj bom vsaj ciničen: če bi recimo udeleženka Raiven rekla — česar ni rekla (in niti ne vem, zakaj bi) —, da je Janša janšist, se ji ne bi skrivil niti en poblajhan las na glavi.

Pri zahtevani apolitičnosti Evrovizije je šlo za to, da je bila prepovedana kakršnakoli kritična referenca — bodisi s péto ali govorjeno besedo ali z vizualnimi simboli ali celo samo z namigi — na izraelski izgon in iztrebljanje Palestincev kot povračilni ukrep za Hamasov teroristični napad (ali napade).

Good guys, bad guys

Najmanj pol krasnega novega sveta se sprašuje, ali so se evropski brodkasterji ustrelili v nogo pred dvema letoma, ko so prepovedali Rusiji sodelovati na Evroviziji, ali letos, ko so Izraelu dovolili.

Toda to sploh ni nedoslednost. To se prav lepo ujema s posplošenimi kontradiktornostmi evropske mednarodne politike. Rusi so bad guys, ker so neupravičeno napadli Ukrajino, Izraelci pa so good guys, ker se samo branijo. Resda malo pregrobo, če že pripominjate, ampak mi smo v službi entertainmenta in se v finese ne vmešavamo.

Za odločitve in ravnanje EBU tudi ni zanemarljivo, da je glavni pokrovitelj Evrovizije podjetje Moroccanoil s sedežem v Tel Avivu in z največjim obratom blizu Jeruzalema. Podjetje je ustanovila v Čilu rojena kanadska državljanka judovskih korenin Carmen Tal.

No, če je verjeti Wikipediji, se je Moroccanoilova sponzorska pogodba z letošnjo Evrovizijo iztekla.

Imidži, identitete …

Naslednji problem je glasba sama. Ali še bolj konkretno: imidži, identitete izvajalcev — in ves ta vsako leto bolj bizarni cirkus.

Ena od glavnih postranskih fint letošnje Evrovizije je bila petdesetletnica švedske zmage Abbe. Nihče pa se ni spomnil, da je bila letos tudi šestdesetletnica italijanske zmage Gigliole Cinquetti.

To omenjam iz tendenciozno nostalgičnih razlogov. Med skladbama Non ho l’età in Waterloo je minilo samo deset let — in že to je bilo dovolj za cele svetove razlik. Je torej kaj čudnega, da pol stoletja pozneje nebinarna oseba v krilcu iz decidirano nevtralne države s tuc-tuc poskočnico premaga Marijo Magdaleno iz decidirano militantne države, ki retrogardistično prepeva emotivno balado?

Pa še ta pripomba: šestnajstletna pevka na današnji Evroviziji sploh ne bi dobila priložnosti za sentimentalno obžalovanje, da je še premlada, da bi ga ljubila — ker bi jo skenslali, še preden bi prišla na oder. On, avtor besedila, pa bi se zaradi domnevne perverznosti bržkone moral posloviti od liricistične kariere.

“Viva la vida, Aphrodita, Cleopatra”

In če smo že pri tem, naj spomnim, da je bila prva transgender oseba, ki je zmagala na Evroviziji, leta 1998 prav izraelska glam pop starleta Dana International (Šaron, né Jaron Koen) s skladbo Diva. Ki je bila fajn. Namreč komad. (Tisti, ki imajo odgovor na še tako težka vprašanja in utemeljene pripombe, bi rekli, da je to bil prvi mednarodno odmevni primer izraelskega pinkwashinga.)

Od avstrijske zmage Conchite Wurst leta 2014 pa za normalizacijo in kanonizacijo LGBTQIA+ETC dekadence res ni bilo več nobenih ovir. Evrovizijska odštekanost in šokantnost je pod geslom “evropske diverzitete” in “bogastva v različnosti” postala prevladujoč in merodajen model kreativnosti in domišljije.

To je do danes postalo že precej preneumno. Ali vsaj smešno, če to dojemamo samo kot spakovanje. Na Evroviziji so najbolj vidni — če že ne vedno najbolje uvrščeni — tisti, ki najbolj ali najbolje pervertirajo imidže, kostume, mode, like, meme, folklore, stile, žanre in besedila z raznoraznimi kulturnimi referencami in aluzijami. Vključno in na čelu s spolnimi identitetami in do skrajnosti prignanim prikritim erotizmom.

Požegnani praznik

Načelno vztrajanje EBU pri tako imenovani “nepolitični naravi prireditve” — pa tudi konkretne sankcije, s katerimi so depolitizacijo poskušali implementirati — je bilo v svoji jalovosti smešno in naivno. Ker je bilo fokusirano na spornost ali nespornost izraelske udeležbe. V bistvu je šlo samo za zaščito predstavnice Izraela in Izraelu naklonjene publike pred političnim nelagodjem, ki bi jim ga lahko povzročila vsaj glasnejša, če ne tudi številčnejša večina.

Letošnja Evrovizija je bila bolj spolitizirana kot prejšnje. Tudi bolj kot predlanska. Toda Evrovizija je kljub svoji deklarirani apolitičnosti ali celo antipolitičnosti v resnici zelo politična. Že dolgo. Ekstremno politična. Evrovizija je požegnani praznik kulturnih, socialnih, spolnih, identitetnih in vedenjskih deviacij od normalnosti.

Slabo znamenje za EU

Pop kultura je bila od nekdaj polna umetniških bizarnosti, kulturnega sprevračanja in socialnih travestij. In prav zato jo imamo tako radi že petdeset, šestdeset let. Problem z Evrovizijo pa je zdaj v tem, da jo je EBU v spregi s kreativno in politično iznajdljivimi naprednjaki in pravičniki uzurpiral za svoje dnevnopolitične potrebe.

V tem smislu je Evrovizija politična. V svoji ekstremnosti je postala medij za provociranje desničarjev, tradicionalistov, nacionalkonservativcev in podobnih frustrirancev nad dandanašnjo družbo in svetovno ureditvijo. Evrovizija je populistični levičarski diskurz, ki razdvaja. United in music? Ah, dajte no.

In kar je najhuje: od Evrovizije se bodo počasi začeli odvračati — če se že ne — tudi tisti, ki smo imeli ta cirkus doslej radi že zato, ker je bil naš najbolj simpatični, benigni, prismuknjeni, nerazdvajajoči cirkus. Kar je zelo slabo znamenje za njeno prihodnost. Pa tudi za prihodnost Evropske unije.