Kot vsako leto je tu spet čas obračunov, inventure, bilanc, ocen, tehtanja plusov in minusov, briljantnih rešitev, nepozabnih dogodkov — pa tudi flopov, zgrešenih potez, bedarij. Vsega tega se je nabralo tudi letos. 

Gotovo ne bomo pozabili supervolilnega leta. Državo je zanimalo, kaj državljani menimo o šestih pomembnih vsebinah. O tem, v katero politično smer želimo usmeriti naš korak v prihodnje. In po dveh letih nezadovoljstva in omejevanja, pa verbalnega in še kako drugače prikritega in razkritega nasilja … — smo izbrali svobodo. O tem, kdo bo po desetletju pahorjanstva vodil državo kot predsednik ali predsednica. In se odločili, da je čas za žensko, liberalno, nestrankarsko, sredinsko. O tem, kdo so tisti, ki jim bomo zaupali vodenje naših lokalnih okolij. In odpikali nekaj starih ter dali priložnost novim.

Politična konsolidacija

Konec volilnega leta so zapečatili trije referendumi, od katerih bo tisti o RTV Slovenija verjetno še dolgo polnil medijske vsebine in dal dela ustavnim sodnikom. RTV sistema vendarle ne izpustiš kar tako iz rok. Ob očitnem totalnem kolapsu našega zdravstva smo se odločili tudi, da bomo na sistemsko rešitev dolgotrajne oskrbe raje počakali še eno leto, kot da bi uvajali v prakso zakon, ki se ga ne da izvajati. Vladi pa smo dali zeleno luč, da se organizira tako, kot meni, da bo najbolj učinkovita. Četudi je o tem med ljudmi veliko dvoma, celo med tistimi, ki smo temu na referendumu pritrdili.

Politično smo se torej na novo konsolidirali, zdaj pa nestrpno čakamo, kakšnega okusa bo ta nova nacionalna, slovenska juha. Mi sami smo zanjo oblikovali osnovni recept, začimbe pa dodajajo in mešajo naši kuharski pooblaščenci. Zaskrbljeno pogledujemo v lonec in proti mojstrski ekipi in upamo, da bo juha okusna. In da ne bo prebavnih težav.

Športni dosežki

Leto so zaznamovali tudi dosežki naših športnikov in športnic. Ni dneva, da ne bi govorili ali pisali o Luki Dončiću in njegovih čudežnih potezah, ki pišejo zgodovino. Fant je res nadnaravno bitje, s pomočjo katerega si Slovenija gradi državno prepoznavnost. Mogoče bo prav Luka naredil konec zamenjavanju s Slovaško. Ali še več: nam pomagal najti svoje mesto v zavesti svetovne javnosti o ljubki deželici na sončni strani Alp. Ups, I feel Slovenia.

Z zimskih olimpijskih iger smo prinesli pravljičnih sedem medalj. Med 91 državami udeleženkami smo po osvojenih medaljah zasedli 15. mesto.  Zlata smučarska skakalka Urša Bogataj solo in še enkrat zlata v mešani ekipi z Niko Križnar, Petrom Prevcem in Timijem Zajcem. Žan Kranjec in Tim Mastnak sta bila srebrna v veleslalomu in deskanju. Moška skakalna ekipa Cene in Peter Prevc, Timi Zajc in Lovro Kos je tudi bila srebrna. Pa še bronasti deskarka Gloria Kotnik in še enkrat Nika Križnar. To je bil naš izkupiček v Pekingu.

Ukrajinska vojna

Ob uspehih naših športnikov v Pekingu smo si želeli, da bi igre kar trajale in trajale. Toda nekdo si je želel, da bi jih bilo čim prej konec. Da bi lahko uresničil svoj peklenski načrt. In ga je. Kremeljski avtokrat je sicer spoštoval olimpijsko premirje, toda samo nekaj dni po koncu olimpijskih iger je 24. februarja brutalno napadel Ukrajino. Zahrbtno in po številnih zanikanjih, da se to ne bo zgodilo. Na majski vojaški paradi v Moskvi je potem napad pojasnil kot nujen odgovor za obrambo domovine pred Natom, ki da vse bolj stiska obroč okoli Rusije. Dejal je, da gre za “aktiven odpor” proti Natovi agresiji in ukrajinskim “neonacistom”, pred katerimi da je treba braniti rusko govoreče prebivalce Donbasa. Pol sveta mu verjame. V drugi polovici smo mi.

Vojna pa še kar traja. Obe strani sta sicer že utrujeni. Ukrajina je porušena. Evropa pa je v energetski in gospodarski krizi. Tepe nas inflacija, pretrgane so številne dobavne poti, nekaj časa nas je bilo celo strah, kako bo s hrano. 

Če je kovid izginil z naslovnic v trenutku, ko se je začela ukrajinska vojna, se je tudi ta po nekaj mesecih spustila nižje na lestvici pomembnosti novic. Kot bi se že navadili živeti z vojno. Oskrbovati Ukrajino z denarjem in orožjem je ta hip naša, evropsko-ameriška naloga, menijo voditelji v Bruslju in Washingtonu. Vzporedno pa si poskušamo normalizirati življenje. 

Vse in nič

No, poleti so nas navduševali tudi kolesarji. Pogačar, Roglič, Mohorič, Tratnik. Pa motokrosist Gajser in atletski orjak Čeh. Naša “koza” — Greatest Of All Time, G.O.A.T. — Janja Garnbret je na evropskem prvenstvu v športnem plezanju pobrala vse, kar se je dalo. 

Ob koncu leta je vroče pri zdravnikih in zdravstvenem osebju. Denar bi po mnenju zdravnikov rešil vse, da bi  sistem deloval zgledno in pravično za vse, ki zanj plačujemo. Pa ne bo. To vemo tudi tisti, ki smo daleč od politike.

V družbo se je vrnila kultura, pa tudi zabava in koncerti. Upam, da smo kljub vojni nedaleč stran, kljub visokim cenam in kljub zdravstvenemu kolapsu na nek način srečnejši kot pred letom dni.

Nedolžno in nedotaknjeno novo leto obeta in obljublja vse. In hkrati nič. Na nas je, kaj lahko k temu dodamo. Doma, v poslu, v družbi. Da se kaj spremeni, je treba tudi kaj narediti.

Srečno in prijazno leto vsem!

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.