Ko je aktualna vlada prevzela oblast, je imela celo vrsto prioritet. Še posebej urgentna je bila ali se je taka zdela depolitizacija. Oziroma — recimo vendar bobu bob — dejanšizacija RTV Slovenija. Prebrisani načrt se zaradi referendumskega nagajanja desničarjev vsaj časovno ni izšel tako, kot so si novi oblastniki zamislili. V vsebinskem smislu in formalno pa so se stvari prej ali slej vendarle vrnile v utečene tirnice, ki so se profesionalnim oboževalcem statusa quo (ante) spet zdele sprejemljive.

In kakšna je situacija danes? Opozicija in opozicijsko misleči še danes posmehljivo govorijo o depolitizirani nacionalki — češ, tako imenovani levi avtoritarci so jo s svojimi protistrupi še bolj zastrupili —, medtem ko vlade in vladno mislečih RTV ne zanima več.

Pa bi jih morala. Smo se za to borili? Smo to pričakovali? Nikakor ne!

Pa še to o božičnici

Primerov depolitizacije, ki je v resnici repolitizacija, je veliko. Tipična je zdaj ta kolobocija z božičnico. Ta tema sama po sebi ni tako pomembna, kot bi lahko sklepali iz medijske pozornosti, ki ji je namenjena — je pa na vsak način intrigantna. Predvsem pa veliko pove o odnosu medijev do te vlade. Še posebej o odnosu RTV.

Kakor hitro je namreč premier Golob v torek nastopil v Odmevih (3:25–20:24) in kao usodno napovedal možnost, da bi se privatna podjetja lahko izognila izplačilu obvezne božičnice kvečjemu v primeru, če bi se z neizplačilom strinjali zaposleni sami, že se je naslednji dan čutila nacionalka dolžno povabiti v studio tudi Vrtovca (14:44–23:50).

Mimogrede, Golobov predlog je pogajalsko zelo zvit. To je v bistvu ponudba, ki je delodajalci ne morejo zavrniti. Če se jim bo izplačilo božičnice zdelo iz poslovnih ali nesolidarnostnih razlogov neprimerno ali neizvedljivo, bodo morali pač sami prepričati zaposlene, da ne bo šlo drugače, kot da ostanejo praznih rok.

Na soncu ali v senci

Seveda ne mislim, da bi RTV oz. TVS morala kazati hvaležnost predsedniku vlade, da jo je dejanšiziral. Ampak vseeno ne vidim pametnega in poštenega razloga, da se kolegom z nacionalke zdi potrebno takoj telefonirati namestniku vodje opozicije — konkretno novopečenemu predsedniku NSi —, češ, ljudstvo zdaj mora slišati še to (citiram Vrtovca), da se Golob “spreneveda” in “norčuje” in da “prelaga obljube na delavce”.

O mnenjih opozicijskih politikov je seveda treba poročati, vendar pri tem ni nujno, da jim dajejo airtime v eni od najbolj osrednjih informativnih oddaj. Tega pravzaprav ne bi bilo treba omogočati niti vladnim politikom. Še posebej ne ministrom. Ne prvemu ne dvajsetemu. Ampak v Sloveniji je nacionalka pač politična. De-, re-, kakorkoli že politizirana. Po željah in potrebah. Vedno, ko v Odmevih vidim ministre in državne sekretarje vlade — bodisi vlade na soncu ali v senci — in koalicijske in opozicijske poslance, pomislim, da britanskim, francoskim, nemškim televizijam ne pride na misel, da bi v studio vabili Starmerja, Macrona ali Merza in njihove opozicijske pandane, češ, program je treba že takoj naslednji dan uravnotežiti. Niti javne niti privatne televizije tega ne delajo. Ker v imenu namišljene objektivnosti in uravnoteženosti niso tako zlizane s politiko kot v Sloveniji. (Ta novinarska navada velja tudi na komercialnih postajah, ki pa me ne zanimajo.)

Streljanje na slepo

Tako imenovana depolitizacija oz. dejanšizacija javne RTV je (bila) streljanje na slepo. Na slepo v tem smislu, da so pač začeli streljati na drugo, novo vlado, ker je to pač naloga novinarstva — za nameček pa še želja zdolgočasenega občinstva. Mediji nasploh si kupujejo politično kredibilnost s tem, da promovirajo nasprotna, opozicijska mnenja in s tem vplivajo na javno mnenje. In si kakopak izboljšujejo ratinge.

Zbiranje odzivov na nek vladni ali poslanski predlog, zakon, magari samo na idejo ali nepomemben nastop, je najpomembnejši obvezni lik današnjega slovenskega novinarstva. Če teče beseda o božičnici, je še isti dan v studiu ali na posnetku predsednik Obrtne zbornice Blaž Cvar. Če teče beseda o cenah živil, že vnaprej vemo, da bomo spet videli predsednico Trgovinske zbornice Maričo Lah. Če teče beseda o čem manj konkretnem — od dolgotrajne oskrbe pa do kratkotrajne zaskrbljenosti —, a ne brez veze z davčnimi obremenitvami podjetij oz. plač, je vedno pripravljen kaj povedati predsednik SBC poslovnežev Joc Pečečnik.

Vedno več, vedno manj

Nasprotna mnenja, nasprotni odzivi? Brez tega si ni več mogoče predstavljati slovenskih medijev. Po njihovi zaslugi vemo, kaj si eni in drugi politiki in tako imenovani deležniki o nečem mislijo. Da lahko primerjamo in se odločamo. Po drugi strani pa vedno manj vemo, za kaj v resnici sploh gre. Tega nam RTV ne zna razumljiv in zanimiv način povedati. Zato ljudstvu ne preostaja drugega, kot da sprejema populistične namige.