Z zanimanjem — pa tudi z nemalo začudenja in nejevere — sem si ogledal in preposlušal pevsko točko Urške Klakočar Zupančič na nekem lokalnem radiu. Če slučajno še ne veste: predsednica Državnega zbora je bila kdo ve zakaj gostja v studiu, voditelj pa jo je ob obisku nahecal, da je zapela znamenito uspešnico My Heart Will Go On od Celine Dion iz filma Titanik.

Čeprav nisem imun na politične trače in trivialnosti, pa sem zato tem bolj alergičen na politiko kot trač oz. na trivializacijo politike. Zato to pišem. Zanima me, skratka, kaj žene politike, da se udeležujejo razvedrilnih oddaj v medijih, ki nimajo veze z njihovim poklicem in poslanstvom, in kaj žene medije, da vabijo politike, ki nimajo veze z njihovim poklicem in poslanstvom.

Eklektičen okus

Moj okus za pop glasbo je sicer precej eklektičen, toda Celine Dion je ena od tistih izvajalk, ki jih nikoli nisem mogel poslušati niti približno. (Ali Adele.) Ta perfekcionistično zaigrana glasbena patetika me ne samo nikoli ni zanimala, ampak mi je šla celo na živce. Podobno velja za Titanik. Blockbusterjev se kot dosledno zatežen intelektualec dobre volje izogibam. Sem ga pa gledal, priznam. V redkih trenutkih brezdelja gledam (na televiziji) marsikak brezvezen film. Tako je kakih deset ali dvajset let pozneje prišel do mene tudi Titanic.

No, hočem reči: nekdo, ki si za predstavitev svojih amaterskih glasbenih referenc in preferenc izbere Celine Dion — in to prav komad iz Titanika! —, si pri meni ne more obetati neke naklonjenosti in razumevanja.

Ne brez talenta

To me je spravilo nekoliko v zadrego, ker sem UKZ načeloma naklonjen. Načeloma pravim zato, ker ji morda niti ne bi bil naklonjen, če se je ne bi čutil dolžnega braniti pred negativističnimi ali celo butastimi pripombami v zvezi z njenim za političarko nekonvencionalnim vedenjem in imidžem, na katerega je opozorila z vpadljivo, mnogim nedopadljivo garderobo in mahljanjem publiki na prireditvah. Da sploh ne omenjam tistega dobrodelnega boksanja z Dejanom Zavcem.

V spravnem duhu lahko kvečjemu priznam, da je v tem radijskem nastopu dokazala, da ni čisto brez pevskega talenta. Fušala ni, to ji je že treba priznati.

Ampak kaj ji je bilo tega treba? Zakaj hudiča je šla na radio in se prepustila prismojenim domislicam voditelja? (Ta ji je za uvod zapel svojo kao ljubkovalno šaljivo besedilno priredbo še starejšega hita Macarena na temo UKZ. To je bilo pa res grozno.)

Smisel za humor

Mislim, da je že več kot petindvajset let, odkar se je tedanji minister za obrambo Alojz Krapež na Televiziji Slovenija v oddaji Stojana Pauerja po toboganu spustil v bazenček, poln milnice. Tisto je bila noviteta in zato precej šokantno. Kaj je danes že blagopokojnega ministra pripravilo do tega, da je pariral scenaristovi prismojeni domislici? Želja, da bi kot politik dokazal, da je tudi on iz mesa in krvi in da ima smisel za humor? Da svoje strašno pomembne in odgovorne funkcije ne jemlje tako resno?

In obenem: kako da odrasel človek, ki glede na svoj poklic ne more biti popolnoma neresen in neinteligenten, ne pomisli, da sugestija, da javno, pred kamero naredi nekaj odštekanega — da ne rečem bedastega —, morda ni povsem dobronamerna? Ali da vsaj ne bo tako izpadla? Da je nekomu to morda prišlo na misel zato, ker se mu pomotoma zdi, da bi bilo poklic politika ali konkretno politično osebo zabavno pred javnostjo osmešiti, trivializirati, relativizirati?

Dolgo, predolgo

Zakaj mediji vice pokajo s politiki — ali se ne brez njihovega privoljenja štulijo v njihovo zasebnost —, je jasno: gre jim za ratinge. Za radio, ki je povabil našo nesojeno Celine Dion pred mikrofon, do prejšnjega tedna še nisem slišal (čeprav ima “status programa posebnega pomena”, kot sem se pozneje pustil podučiti). Zdaj zanj vem. Tako kot še tričetrt Slovenije. Tudi to je nekaj.

Motivi politikov, da se to grejo, pa so manj enoznačni in lahko segajo od bolezenske narcisoidnosti pa do gole, četudi ne povsem nešpekulativne prijaznosti, da povabila pač ne znajo zavrniti. UKZ imam na sumu, da je njo vodilo bolj to drugo.

Kakorkoli že, afnanje politikov v medijih in za medije spremljamo že dolgo, predolgo. Meni samemu se to zdi precej mimo. Opozarjam pa, da se vse do Pahorjevega instagramskega udejstvovanja skoraj nihče (razen mene) ni usajal nad domnevno degradacijo političnih funkcij, ki da jo to povzroča. Te benigne neumnosti si potihem želimo, ker nas politika v bistvu dolgočasi, potem pa farizejsko pripominjamo, da se to ne spodobi, ker da je resna zadeva. Zdaj pa imate. Politiko kot spektakel. Četudi domačijski. Želeli ste, poslušajte.