Po dekletovi zaslugi znameniti fant je imel očitno prav, ko je v video napovedniku za njun ljubezenski intervju v Jani samozavestno napovedal, da se bo ta številka revije prodajala “kot sveže žemljice”. Da se (je) res, sem se prepričal v petek dopoldan — torej tri dni po začetku prodaje in štiri dni pred remitendo —, ko sem klonil pod vplivom profesionalne in tračarske radovednosti in hotel kupiti svoj izvod, pa mi je trafikantka povedala, da je Jane zmanjkalo.

Ker mi je tečno tekati po mestu in iskati razgrabljeno štampo, sem nazadnje v digitalni Trafiki 24 kupil PDF nadomestek za 1,65 evra. Počutil sem se kot ta zadnji trač operater.

Recimo, da je bil ta drobiž moj prvi prispevek k sreči Urške Klakočar Zupančič in Bora Zuljana. Tole je pa drugi.

Vihanje nosu

Nad neženirano medijsko distribucijo in konzumacijo intimnosti viham nos iz najmanj dveh razlogov. Prvič zato, ker niti racionalno niti emotivno ne razumem, odkod nekaterim ljudem ta potreba, da mimoidočim na Trgu kao nekonvencionalne psevdopsihološko intimistične republike — kje drugje, če ne pred Parlamentom — govorijo o svojih privatnih zadevah. Drugič pa zato, ker iz istih vzgibov ne razumem, odkod sploh anonimni publiki interes za male oglase iz življenja drugih.

Argument za distribucijo in konzumacijo le-teh vsebin je navidez prepričljiv, a ne tudi veljaven: da je srečo pač treba deliti.

Ekonomija pozornosti in iskanja empatije

Temu stališču ugovarjam s pripombo, da v današnji ekonomiji pozornosti in iskanja empatije sploh ne gre za to, da bi srečo delili. Dandanes srečo šeramo. Šeramo v tem pomenu, kot to danes vsi razumemo.

Srečo pa šeramo ne samo z ljudmi, ki so nam blizu in za katere nam je mar. Srečo danes šeramo z brezimnimi pripadniki targetiranih skupin družbenih ali tradicionalnih medijev, ki nam osebno ne pomenijo niti toliko kot frendi in foloverji na omrežjih.

Srečo šeramo zato, ker sreča ne pomeni nič — ali vsaj ne toliko in ne veliko —, če je ne šeramo. Šeramo jo zato, da se pred javnostjo pohvalimo, da smo zmožni nekega odnosa; da smo na višji stopnji zavesti; da smo zreli in pomirjeni sami s seboj, čeprav v resnici nastopamo na stadionu.

Zares srečni smo šele potem, ko srečo pošeramo.

Devalvacija ljubezni

Ali je pri pisanju o ljubezni med predsednico Državnega zbora in starim rockerjem potreben kak disclaimer? Spodobilo bi se mogoče res: če sta se res čudežno našla, pa naj bosta srečna do konca svojih dni.

Spodobi pa se omeniti tudi antidisclaimer: ljubezen je tista okoliščina, ki jo devalviramo bolj kot katerokoli drugo, ko se začnemo z njo v medijih postavljati pred javnostjo.

Ljubiti nekoga ali biti zaljubljen je lepo; pri čemer to nikoli ni nepovezano z določenim socialnim krogom, ki to ve in se skupaj z zaljubljencema tega veseli. Toda ko začnemo ljubezen obešati na ta veliki zvon in razlagati amorfni gmoti javnosti o svoji Zweisamkeit, postane raztrobljena ljubezen samo še dr. roman.

Konvencionalno nekonvencionalno

V same izjave o njunem odnosu, ki sta jih razkrila v intervjuju v Jani, se ne bom vtikal. Nad tem se sploh ne zgražam. Povedala nista nič takega, česar ne bi znal povedati vsak srečno (in sveže) zaljubljen par. In to sploh ne nujno tako eksplicitno in deklarativno nekonvencionalen par, za kakršnega se imata UKZ in Zuljan.

Ampak nekonvencionalna pa res nista — razen v tem smislu, da tri vogale simpatično zmešane, po okusu slovenske liberalne domačije udomačene ekscentričnosti podpira ena od dveh top političark. Ekstrovertirana, ekstravagantna in zafnana kanclijska trapica, ki že itak prekipeva od patetike, in zaljubljen, prerojen star kozel.

Saj pravim: super, da se imata rada. Problem je samo v tem, da sta to na tak način povedala v intervjuju v Jani. Zato je njuna sreča v publicirani obliki videti tako pogrošno. Tako zelo konvencionalno.

Ker so si všeč

K natisnjenemu vtisu cenenosti njune ljubezni so po mojem odločilno prispevale fotografije. UKZ in Zuljan zagotovo nista prvi zaljubljeni par, ki so ga bodisi Jana in drugi mediji, ki omedlevajo ob pričevanjih o sreči v ljubezni, vizualno priobčili. Ampak tako nagravžnega ljubavnega kiča v slovenskem tisku res še nisem videl.

Šele po zaslugi fotografij je postalo res neizpodbitno, kako premišljeno je bilo vse skupaj odigrano. Pa če sta bila pred objektivom še tako naravna. Kot da ni bilo nikogar zraven.

Taki so ljudje, ki jim ni nikoli nerodno. Ker so si všeč. Ker so narcisoidni. In ker mislijo, da mora cel svet gledati od blizu, kako so do ušes zaljubljeni.