Rončevićeva ideja, da bo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino obdarovalo vse, ki bodo 1. septembra prvič prestopili prag osnovne in srednje šole, z Ustavo — ta male pa še s slovensko zastavico —, je bila v javnosti sprejeta s pričakovanim nerazumevanjem. Ljudje ne razumejo, da je šola ideološki aparat države, ki otroke in mladino že po defaultu indoktrinira z občutkom pripadnosti skupnosti, ki se ji reče država. Sam v tem ne vidim omembe vrednega problema.

Drugi ljudski pomislek pa je, da otroci pri šestih letih še ne znajo niti brati — in da Ustave itak ne bi razumeli, tudi če bi znali.

Ugovor: na papir natisnjen in med trde platnice vezan tekst ni nekaj, kar bi sčasoma samo od sebe izginilo — ergo, bodo pa brali Ustavo pozneje, ko jo bodo razumeli. To je z ministrove strani patetično in optimistično, ampak v slovenskih šolah smo iz preteklosti vajeni še česa hujšega in bolj nesmiselnega.

Doktrina nešoka

Negodovanje o neprimernosti Ustave za prve razrede osnovnih šol sicer pove veliko o tem, kako si sodobniki predstavljajo vzgojo in učenje. Gre za doktrino, da ni dobro obremenjevati otrok s preveč in s pretežkimi znanji prezgodaj. Da jim ne bi priskutili učenja in znanja in da se jim ne bi zamerili. Ali zakaj?

Nivo znanja, pridobljenega v šolah, zato počasi, vendar zanesljivo pada. Ker šolarje na vsaki stopnji za vsak primer učijo vedno malo manj, vedno malo manj zahtevno in vedno malo pozneje, kot bi lahko. Da tega ne bi kdo opazil, pa sistem z načini preverjanja znanja in ocenjevanja poskrbi, da so učenci in dijaki — pa tudi starši in učitelji — vendarle pod vedno večjim pritiskom. Šola vedno več zahteva, a vedno manj daje.

Profanacija

Jasno je, da človečki pri šestih letih niso v stanju razumeti ustavnega prava, niti konstitucionalnih implikacij za demokratično državo. Lahko pa jim na primeren način razložimo, za kaj pri tem gre.

Pred leti so bile med slovenskimi založniki — najbrž pa tudi med pedagogi in nekaterimi avtorji — zelo popularne priredbe slovenskih klasikov v stripu. Ta trend je bil posledica ideje, da je treba enkrat za vselej opraviti z duhamornostjo slovenskega literarnega kánona, s katerim v šolah matrajo otroke in mladino. Češ, dajmo Cankarja, Prešerna in še koga poenostaviti, če ne celo profanizirati, da jih bo mladina brala s tako hlastnim navdušenjem, kot smo mi nekoč brali Alana Forda. Kolikor vem, se je to bojda kar dobro prodajalo. S stališča založništva je to bilo domiselno. Ne verjamem pa, da je kaj vplivalo na pismenost, načitanost, kultiviranost in izobraženost.

Ad usum Delphini

Na to sem se spomnil ob nameri MIZM, da obdari prvošolce z Ustavo. Morda bi bilo bolje — pa tudi manj nasprotovanja —, sem pomislil, če bi jo za fazane predelali v strip, za prvčke pa v slikanico, ki bi jim jo starši brali pred spanjem?

Priznam pa, da nisem vedel, da Ilustrirana Ustava, Ustava Republike Slovenije v stripu že obstaja. Zdaj vem. Nastala je leta 2011 kot skupni projekt Državnega zbora in Ustavnega sodišča ob dvajsetletnici sprejema. Ilustriral jo je Zoran Smiljanić, člene za vizualizacijo pa sta mu sugerirala dr. Erik Kerševan in dr. Miro Cerar. Piše, da je bila ta rismena Ustava namenjena osnovnošolcem v zadnji triadi.

Čeprav v tem stripu ni nič nespoštljivega, to danes ne bi šlo skozi. Tej vladi bi se zdelo po mojem blasfemično. Zato gre Rončević na vse ali nič ali na polno — na integralno, originalna, nepoenostavljeno Ustavo za šestletnike. Ne, kar direkt. Kar bo, pa bo. Če ne zdaj, pa čez deset let. Mogoče se bo prijelo.

Danajska garnitura

V slovenskem šolstvu je še veliko tega, kar je treba spremeniti. Podarjanje Ustavice in zastavice ni najbolj urgentna stvar, ki jo je treba postoriti. Rončević se je tega domislil zato, ker je zlahka izvedljivo in simbolično in skoraj nič ne bo stalo.

Šestletniki in petnajstletniki si tega kao pomenljivega sporočila verjetno ne bodo zapomnili. Zapomnili pa si ga bodo njihovi starši. Eni kot skromen, a neprecenljiv prispevek h krepitvi občutka državljanske pripadnosti, drugi pa kot cinizem brez primere. Da njihovim otrokom prinaša darila prav politična danajska garnitura, ki sveto pisemce demokracije — s slikicami ali brez — profanira kot za stavo.