Človek si nikoli ne bi mislil, da bo zaradi kadrovanja prvega človeka na neko ne najbolj prominentno, a ne nepomembno ministrstvo nastala taka štala kot zdaj z Angeliko Mlinar, kandidatko za ministrico brez resorja, pristojno za razvoj, strateške projekte in kohezijo.
Bil bi zabaven (anti)klimaks, če bi kandidatura ge. Mlinar na današnjem glasovanju v DZ vendarle šla skozi. Kljub drugačnim napovedim to še zdaleč ne bi bilo nemogoče, pa tudi ne presenetljivo.
Suspenz zdaj nastal zato, ker sta včasih opozicijska odpadnika, včasih pa koalicijska kolaboranta — namreč SNS in Levica, oba — napovedala, da bodo glasovali proti. In to eni in drugi z lase privlečenimi argumenti.
Jelinčiča postaviti na laž
Prejšnji teden, ko se je ta snežena kepa začela kotalikati, so bili v ospredju sumi, da gre za obžalovanja vredno ksenofobijo — tako rekoč psevdoksenofobijo v stilu Slovenka že mrzí Slovenko, sestro, ker je slučajno iz Podjune —, deloma pa za animoznost do vladavine LMŠ in grebatorske predlagateljice SAB. Ki ji kao pripada ta resor.
Zadeva je postala bolj fokusirana po nepodpori, ki jo je Angelika Mlinar dobila po torkovem hearingu na pristojnem parlamentarnem odboru, in po včerajšnji novici, da bo Šarec kratko-malo vztrajal pri njeni kandidaturi. Še bolj pa po omenjeni zoperstavitvi Mesca in Jelinčiča.
Kohezijski resor ni povezan s politiko privatiziranja storitev, o katerih Mesec govori, ali njihove ohranitve v javni domeni. Kandidatka za ministrico za svojo funkcijo niti ne rabi levega levičarskega reda za zasluge pri sesuvanju neoliberalizma.
»Ne bi bilo dobro, če ne bi imela dveh državljanstev, ne samo zaradi sebe, jaz to že preživim, ampak zaradi narodne skupnosti. Ki jo konec koncev predstavljam tudi s tem, da danes sedim tukaj pred vami.«
Nakar je še emfatično apelirala na »vse dejavnike« v Republiki Sloveniji, naj se zamislijo, da Koroški Slovenci nimajo pravice do dvojnega državljanstva.
Dotično pasažo si lahko ogledate v arhivu RTV Slovenija na MMC (TVS 3, od 1:09:30 naprej).
Bil bi zabaven (anti)klimaks, če bi kandidatura ge. Mlinar na današnjem glasovanju v DZ vendarle šla skozi. Kljub drugačnim napovedim to še zdaleč ne bi bilo nemogoče, pa tudi ne presenetljivo.
Nacionalni in politični geni
Mesčeva kontraargumentacija je po svoje še bolj bizarna od Jelinčičeve. Koordinator Levice je namreč rekel, da imamo »neoliberalcev kot listja in trave«, tako da nam jih »res ni treba uvažati«.
In še, da se je v Avstriji »zavzemala za privatizacijo preskrbe z vodo, komunale, zbiranja odpadkov in zdravstvenega sistema« oz. je »zagovarjala diametralno nasprotna stališča, kakršnih si pri nas ne privošči niti desnica.«
Ah, no! Kohezijski resor ni povezan s politiko privatiziranja storitev, o katerih Mesec govori, ali njihove ohranitve v javni domeni. Kandidatka za ministrico za svojo funkcijo niti ne rabi levega levičarskega reda za zasluge pri sesuvanju neoliberalizma. Mescu gre očitno v nos pri Mlinarjevi samo to, da nima prave, primerne reputacije in pedigreja. Ker če so že nacionalni geni pravi, so pa nepravi politični.
Ker ta bi bila zdaj res močna, da je imela Levica toliko povedati o konstruktivnosti kao projektnega sodelovanja s koalicijo, zdaj pa bi vlada mogoče celo znala pasti — če bi res »pospravili kovčke in šli na volitve«, kot je v ponarejenem obupu vila roké Bratuškova — samo zato, ker je Levica hotela malo ponagajati iz nekih brezveznih načelnih razlogov.
No, to se seveda ne bo zgodilo. Jutri bo nov dan, v katerega se bodo poslanci koalicije hoteli zbuditi kot poslanci, ki še niso na polovici svojega mandata. Tako da so čez to noč gotovo še enkrat nerazborito razmislili, kako se jim najbolj splača glasovati.