Gajin svet 3 je verjetno najboljši približek akcijskemu trilerju, kar jih je slovenska kinematografija kdaj spravila skupaj v svoji žanrsko nepestri zgodovini. Prijazen, simpatičen, stilizirano realističen triler. Za varljiv začetek malo fazaniranja in zoprnih sošolk na Gimnaziji Poljane, potem pa kar naenkrat akcija. Ne strašljiv in ne krvav triler, ampak zabaven, napet pa ravno toliko, da bo verjetno všeč tako zdolgočasenim gimnazijcem, vajenim vseh možnih in nemožnih fantastičnih bizarnosti, kot njihovim zaskrbljenim staršem in babicam. Umetelna mešanica psiholoških klišejev in igralskih bravuroznosti ne bo pustila ravnodušnega nikogar. No, razen slovenskih kritikov in cinefilov, ki teh osnovnih gospodinjskih profesionalizmov — ki jih Bratuša obvlada v nulo — ne vidijo in ne cenijo, ker je vsebina pač komercialna in trivialna. 

Demografija

Zanimivo in zgovorno je, da so mladinski filmi Gajin svet, Gajin svet 2 in Gajin svet 3 (2018, 2022, 2026) prvi po Galetovi Kekčevi franšizi — Kekec 1951, Srečno Kekec 1963, Kekčeve ukane 1968 —, ki je dočakal tretje nadaljevanje. Presenetljivo pa je, da je prejšnji teden lansirana Trojka v bistvu najboljša od vseh treh Gaj. Krivulja pri sequelih namreč praviloma pada. (Tudi pri Kekcu.) Publika pravi, da so si režiserji in/ali scenaristi za nazadovanje sami krivi, lahko pa da je to stvar naše lastne nostalgije in filmskih deziluzij ali drugih, osebnejših okoliščin. 

Ker nisem demografska ciljna publika mladinskih filmov, jih ne spremljam. Tudi Gajinih svetov ne bi spremljal, če to ne bi bili filmi mojega gimnazijskega sošolca in starega prijatelja Petra Bratuše in njegove drage žene Špele Levičnik. Priznati tudi moram, da dokler sta bila moja sinova še ciljna publika Gaje, sem pop in mainstream zadeve za otroke in mladino prepuščal njuni izbiri in izbiri pooblaščenih šolskih pedagogov, sam pa sem se kdaj pa kdaj pobrigal samo za intelektualnejšo filmsko vzgojo. Seveda pa sem poskrbel, da sta se v moji družbi udeležila vseh treh premier Gajinega sveta. Lahko bi celo rekel, da sta rasla s tem filmom.

Fenomen mladinskih filmov

Kot zatežen ljubitelj klasične, kinotečne kinematografije — čemur dandanes rečejo art film — bi slovenskim filmarjem lahko zameril, da tako radi snemajo mladinske filme. Pa jim ne. Ker to ni toliko posledica njihovih kreativnih ambicij in talentov, ampak bolj slovenske filmske politike, ki se ji pač oportunistično prilagajajo.

Da ne bo pomote: to ni kritika, to je samokritika. Jaz se še danes ne znam prilagajati, znam pa ceniti prilagodljivost. Vsaj načeloma. Danes mi je žal, da nisem že pred tridesetimi leti prešaltal v kak tabloid ali vsaj pred desetimi k desničarjem. Mi vsaj ne bi bilo treba pisati po vesti in prepričanju.

Hočem reči, da če hoče kdo pri nas kandidirati za film — prosim, da ne spregledate kulturnopolitične absurdnosti besedne zveze “kandidirati za film” —, ima več možnosti, da mu bodo sredstva dodeljena, če si bo omislil mladinski film, kot pa če bo sanjal o filmu za odrasle (o umetniškem, seveda, ne o X-rated).

Statistika 

To dokazuje tudi statistika. V BSF — namreč v Bazi slovenskih filmov, ne na Blejskem strateškem forumu — sem v zadnjih desetih letih (od 2016 do letos) naštel 16 mladinskih igranih celovečercev in 36 drugih, nemladinskih igranih celovečercev. In med temi drugimi bi jih nekaj celo črtal s seznama, ker so kar nekaj in niti nisem prepričan — preverjati se mi pa tudi ne ljubi —, ali so bili sploh predvajani.

Kakorkoli: da neka finančno in idejno podhranjena ter žanrsko in kreativno ne preveč razvita nacionalna kinematografija — ki sicer hlepi po velikih, magari komercialnih lokalnih uspešnicah — posname samo dvakrat več igranih celovečercev za generalno publiko, kot jih posname za mladino, je precej nenavadno. 

Osebno sicer komaj čakam, da bo Peter Bratuša — po Prebujanjih (2017) — končno spet posnel en resen film. 

PS: Politična propaganda

Pa še ena pripomba.

Petra Bratuše kot hitchcockovskega sladoledarja si po nekajsekundni vlogi z enim stavkom v njegovem filmu seveda ne bomo zapomnili. Si bomo pa zapomnili predsednico republike in vrhovno poveljnico Slovenske vojske Natašo Pirc Musar v vlogi predsednice republike in vrhovne poveljnice Slovenske vojske Nataše Pirc Musar. Verjetno je to prvi presidential cameo appearance ever. Ki je slučajno prišel na platna ravno v trenutku, ko ga pred kratkim polomljena in počasi celeča se nosilka funkcije najbolj potrebuje. Stavim, da bodo mladi volivci prihodnje leto volili pretežno za njo.

Ti otroci in mladina so sicer poglavje zase. Po eni strani skoraj ne hodijo v kino — čeprav so še vedno bolj redna publika kot odrasli —, po drugi strani pa do zadnjega kotička napolnijo Križanke in s takim navdušenjem spremljajo film in se derejo v pozdrav ekipi, kot da bi bili na koncertu. Kar je lepo videti in slišati …