Proslava kot proslava? Ne čisto. Če se prav spomnim, je bila ta včeraj v Kopru prva državna proslava tako velikega formata — politično in umetniško velikega — za dan suverenosti, v novem političnem žargonu imenovanem tudi dan osvoboditve izpod pete okupatorjeve vojničke čizme.

To je seveda zasluga osamosvojiteljev, ki so zdaj na oblasti. Lahko bi si mislili, da bodo najmanjšega med sveto trojico državotvornih praznikov uravnotežili z ostalima dvema. Morda bo tudi ta dan v prihodnosti postal dela prost, kar zdaj kao krivično ni.

Tri osamosvojitvene praznike imamo v Sloveniji tako ali tako samo zato, da jih je čim več. Ker majhna domovina rabi več velikih praznikov. Tudi če komemorirajo en in isti zgodovinski dogodek oz. različne epizode enega in istega zgodovinskega procesa.

Žvižgače drugače

Proslava pa je bila nekaj posebnega tudi zato, ker so enemu in istemu slavnostnemu govorniku — leta 1991 ministru za obrambo, leta 2026 pa predsedniku vlade — iz ozadja vztrajno žvižgali. In to ni bilo epizodno žvižganje ob poantah, s katerimi se protestniki ne bi strinjali, kot se vladna klaka ni strinjala s predsedničinimi na letošnji proslavi ob dnevu državnosti. Žvižgali so mu najmanj četrt ure. (Ves govor je trajal več kot pol ure.) Jenjali so šele potem, ko jih je policija baje nenasilno razgnala. 

Kakorkoli: neizprosni, mož jekleni se ni pustil motiti. Vsaj ne navzven. Itak skoraj vedno kaže tako kisel ksiht, kot da ga v tej družbi vse moti.

Premierov govor si lahko preberete na vladni strani in sami ugibate, čému so outsiderji z Ukmarjevega trga v Kopru pravzaprav žvižgali. 

Ćému bi jaz žvižgal (1.)

Jaz sam sem predsednikov govor v varnem zavetju svoje dnevne sobe bogaboječe tiho in zbrano poslušal. Če bi že žvižgal, pa bi žvižgal naslednjemu:

• Predsednik vlade je kar petkrat uporabil ta desničarski kliše “intimna opcija”. Ne morem več slišati tega nekdanjemu predsedniku ukradenega in izkrivljenega poenostavljanja. Zakaj nas kar naprej napada? Kako da nam samostojnost ni bila “intimna opcija”? Faking 95,71 procenta polnoletnim državljanom je bila samostojnost intimna opcija! O čem ta človek govori?
• Šestkrat, sedemkrat je uporabil anaforo “Niti v sanjah si nismo predstavljali …” — s katero je hotel poudariti diskrepanco med svetlo prihodnostjo, za katero so se osamosvojitelji borili, in apokalipso, ki jo po njihovem doživljamo danes. In za katero krivijo vse, ki jim osamosvojitev ni bila “intimna opcija”.

Čému bi jaz žvižgal (2.)

In česa si “nismo” predstavljali?

• Recimo tega, “da bomo […] plačevali odškodnino tistim, ki niso želeli […] državljanstva in so se kasneje razglasili za izbrisane”.
• Recimo tega, “da bo […] prej stal spomenik nekaterim, ki so kot del poražene jugosoldateske odpluli iz koprskega pristanišča, kot pa bomo dobili dostojen spomenik slovenski osamosvojitvi”. Prosim? Spomenik komu ali čému? A misli Ć pred Rogom?
• Recimo tega, da bo nekega dne na RTV Sloveniji v službi več ljudi kot v Slovenski vojski. (Tega ni v transkriptu, to se mu je utrnilo med govorom. In kar je seveda že bilo demantirano.)

Kaj podžiga to nomenklaturo?

Lahko bi žvižgali še marsičemu, ampak pustimo te provokativne politične vsebine pri miru. Dobili smo natanko to, kar smo pričakovali in kar se je že ves teden pripravljalo. Zaradi enega praznika in ene proslave se ni vredno pretirano razburjati.

Tudi zato ne, ker vseljudsko žvižganje in zgražanje ter posmeh in prezir samo še dodatno podžiga to nomenklaturo. Nič si ne pustijo dopovedati. Bolj ko jim poskušamo karkoli dopovedati, bolj so prepričani, da prav mislijo in delajo. In potem se še kregajo z nami zato, ker se mi kregamo z njimi.

Škoda, da smo tako razdvojeni. Ali pa tudi ne. Saj ne bomo prišli skupaj. Če oni nas jebejo, potem mi njih ne jebemo.

Brez žvižgov, brez aplavza

Še par besed o umetniški plati proslave.

Da so kot avtorico proslave angažirali Katjo Pegan in ne Igorja Pirkoviča — kot smo se potihem bali —, je napredek, ne pa tudi razlog za navdušenje. Vsebinsko gledano to ni bilo tako slabo, da bi proslavo ravno izžvižgali, je pa bila daleč od aplavza. Koreografirani mornarčki — in sploh kostumčki v modro-belem stilu — so se mi zdeli posrečena primorska fora, vendar se nisem mogel znebiti vtisa, da so bili tam samo zato, da ne bi kdo dobil občutka, da gre avtorjem po glavi karkoli drzno kreativnega in eksplicitno dekadentnega. Zato je bilo vse v glavnem malo retro. Poštirkano forties, kot iz kakšnega povojnega musicala.

Highlighta pa vsaj dva 

Glede na to, da se je vse skupaj razlegalo ob spremljavi združenega policijskega in vojaškega orkestra — in s prispevki običajnih vokalnih osumljenk slovenskega mainstreama —, glasbenih highlightov ni bilo pričakovati. No, eden je le bil: Domiceljev stari hit Slovenskega naroda sin. Aranžma mi sicer ni bil všeč.

Za najbolj zabavno podrobnost pa je ob koncu prenosa na TVS poskrbela diskretna komentatorka Valentina Plaskan. V odpovednem oglašanju je omenila, da se predsednica Nataša Pirc Musar ni udeležila proslave “zaradi nestrinjanja s protezami vlade”. Nisem narobe slišal, večkrat sem si zavrtel ta stavek. Res je rekla “s protezami”. Lajkam.