Vreme so nove kisle kumarice. Obstaja seveda nešteto drugih dokazov, da se tabloidizacija medijev (medijem) izplača, ampak objave o vremenu — o neprilikah, se razume — so najbolj nova in bleščeče lakirana črna. In to ne toliko poročanje o samem vremenu, kakršno dejansko je ali je bilo, ampak v glavnem panično in pretenciozno napovedovanje vremena.

Vreme je dober trač. Če ga le znaš narediti dovolj ekstremnega. Če znaš ustvariti suspenz. Tudi če nas grozeče neurje obide ali se unese, še preden pri do nas. 

Ekstremi

Vreme me v bistvu ne zanima. Čeprav včasih prav hočem, da bi me. Večkrat na dan preverim vremensko aplikacijo na telefonu, vendar se že čez minuto ne spomnim več, kaj sem sploh izvedel. Razmišljal sem že tudi, da bi si vreme naredil zanimivejše tako, da bi si naštimal prikaz temperature v stopinjah Fahrenheita namesto Celzija. (Nazadnje sem sklenil kompromis, da mi kaže v fahrenheitih samo “feels like”, torej “občuteno” temperaturo. Ko to pišem, je 91°F.)

Res je sicer, da na stara leta vedno težje prenašam tako vročino kot mraz. Vendar ne iz senilnih razlogov, ampak zato, ker sem siten in mi grejo ekstremi na živce. Razen tega se je treba pozimi začeti oblačiti pet, deset minut prej kot normalno, ko nameravaš ven. Kar je zelo stresno za človeka, ki nerad zamuja.

Na dnevnem redu

Izstopajoči vremenski pojavi so sicer na dnevnem redu medijev v vseh letnih časih. Najpogosteje poleti, ko pritiska vročina. Spomladi sicer obstaja nevarnost pozebe, zato nas redno in že nekaj dni vnaprej obveščajo, da je treba za vinogradnike in sadjarje držati pesti, da se zlovešča vremenska napoved ne bi uresničila. Poleti je poleg vročine še nevarnost toče in posredno požarov. Jeseni lahko pride do poplav. Edino pozimi je kolikor toliko mir, ker smo se odvadili pričakovati rekordno debelo snežno odejo. V našem družinskem albumu je fotografija mojega očeta, ki s četo drugih rekrutiranih, za delo sposobnih moških kida sneg pred tedanjo Narodno banko, kjer je bil takrat v službi. To je bilo februarja 1952, ko je v Ljubljani zapadlo meter in pol snega. (Plugov pa še ni bilo. Vsaj ne dovolj. Pa tudi ne medijev.)

Podiranje rekordov

V bistvu gre za podiranje rekordov. To se dobro bere. To je vznemirljivo. Napeto. Najbolj priljubljena disciplina je postavljanje rekorda v najvišji izmerjeni temperaturi. In čeprav pasja vročina ni prijetna nikomur — tudi zanikovalcem podnebnih sprememb najbrž ne —, smo razočarani, če rekord ne pade. Eh, škoda. Tako kot če ima Domen Prevc slab dan v Planici. Bo pa drugo leto.

Iz recentne zgodovine vremena (ali vremenskih posledic) se spominjam samo dveh primerov, ko je bilo res tako hudo, da mediji niso pretiravali. Ker niso mogli in ker ni bilo treba. To je bil žled leta 2014, požar na Krasu leta 2022 in poplave leta 2023. Karkoli so mediji o tem napisali ali posneli, je bil v bistvu understatement. Kar samo potrjuje, da najboljši novinarski prispevki nastajajo iz srca, prepričanja, sočutja in z občutkom. Če gre zares, mediji znajo.

Ful mi je omara škripala

Ampak ponavadi seveda ne gre zares. Vse to o vremenu je v glavnem eno samo veliko nakladanje, ki z realnimi, upoštevanja vrednimi varnostnimi in previdnostnimi opozorili nima prav nobene zveze. Bliža se recimo neka fronta. Morda bo toča, morda bo debela kot teniške žogice. (Všeč mi je to stopnjevanje: kot grah, kot frnikola, kot oreh, kot jajce, kot teniška žogica.) Morda bo veter kaj izruval, strela pa bo zažgala kak skedenj ali skladišče.

In potem? Nekomu toča res prebije streho, lahko pa gre vse skupaj mimo. In če gre mimo? Potem itak vse pozabimo. Le kdo bi lahko bil tak zoprnež, da bi se šel naglas pritoževati, da so ga mediji po nepotrebnem vznemirjali? Mediji sami pa tudi nimajo slabe vesti, ker so samo dobro hoteli. Kaj pa, če bi neurje res sesulo vašo hišo? 

To je tako kot pri potresih. Potres! O, groza! Ste ga čutili? Meni je ful omara škripala. Vsi o tem poročajo. Nekateri celo intervjuvajo neprizadete prizadete.

Jaz pa se sam pri sebi vprašam: je bilo kaj mrtvih? Ah, ne. Samo en dimnik se je podrl in še ta ni nikomur padel na glavo.

Chill out

In če vročinski rekord slučajno ne pade pri nas, potem je pač treba svetovljansko poročati o nevzdržni vročini drugod po svetu. Ker nas kot svetovljane zanima, kaj se po svetu dogaja. Za take novice so zelo primerne poletne vremenske razmere v južnoevropskih deželah ali v deželah z vročim in suhim kontinentalnim podnebjem. Vse nas zanima. Celo to, da je bilo na Portugalskem 46,6° C. Ali po drugi strani — za medijski chill out —, da je bilo v Moskvi en dan letos v juniju samo 12 celih nekaj stopinj.

Dobro, da še kaj izvemo, kaj se dogaja v Rusiji. In o tem seveda ni poročala dopisnica Vlasta Jeseničnik.