Brutalni napad na 70-letnega kmetovalca v Klečah nas je pretresel. Ne samo zaradi nasilja, ki ga je izkusil starejši človek, medtem ko je delal na svoji zemlji. Ne samo zaradi nepredstavljivosti prizora, v katerem so se štirje mladi napadalci na lepem lotili nemočnega posameznika. Ampak tudi — in morda predvsem — zaradi tega, kar je sledilo. Zaradi vse prej kot odgovornega političnega odziva.

Poslanec Državnega zbora Žan Mahnič (SDS) je namreč na omrežju X po dogodku objavil naslednje: “Državljanke in državljani! Včlanite se v strelska društva. Na ta način boste lahko doma legalno posedovali orožje. Mi pa bomo s spremembo zakonodaje poskrbeli, da prekoračen silobran ne bo več obstajal.”

Legitimizacija

Mahnič ne govori več o zakonih. On govori o orožju. O strahu. O pooblastilu, ki si ga politiki ne smejo vzeti — da skrbijo za pravičnost na podlagi sovraštva, jeze, razočaranja.

To ni politična polemika. To je poziv k legitimizaciji nasilja. Še huje! To je insinuacija, da institucije v tej državi ne zadoščajo več za varovanje ljudi. Zato naj po njegovem vsak posameznik postane sam sebi policist, tožilec in sodnik. S prstom na sprožilcu. Orožje kot odgovor?

Ne, ampak orožje kot alibi.

Da, dogodki v Klečah so grozljivi. In ne, to ni osamljen primer. Kmetje, lokalne skupnosti, posamezniki na obrobju družbe se že dolgo počutijo nezaščitene, ranljive, opozarjajo na potrebo po večji varnosti in obrambi pred tistimi, ki ne spoštujejo družbenih norm. Te zgodbe in ta pričakovanja niso od včeraj.

Ne bomo. Ne moremo. Ne smemo.

Toda namesto da bi politiki ponudili načrt, ukrepe, rešitve — dobimo poziv k oboroževanju. Mahničev odziv ni izjava v afektu. Je premišljena politična taktika, kako uporabiti resnično stisko ljudi kot gorivo za ideološki ogenj, v katerem ni prostora za razsodnost.

In ker sámo po sebi to še ni dovolj, je vse skupaj uglašeno še z rasistično noto — z referencami na Rome, na migrante, na “druge”. Na tiste, ki jih je najlažje spremeniti v tarčo, ker so najšibkejši. Tiste, ob katerih je najlažje reči: “Če jih država ne obvlada, jih bomo pa mi.”

Ne bomo. Ne moremo. Ne smemo. Če bomo, potem ne bomo več pravna država, ampak strašljiva improvizacija preživetja. Republika s strelskim izpitom.

Nevarna smer

Predlogi o odpravi prekoračenega silobrana so nevarna smer. Kaj pomeni, da ima vsak pravico do “vseh sredstev” ob napadu? S čim se začne “napad”? S pogledom? S sumom? Bo merilo drugačna barva kože?

Če nas zgodovina česa uči, je to, da orožje — ko ga enkrat daš v roke množicam — ne ostane dolgo neuporabljeno. In da družbam, ki bolj zaupajo komentarjem na Facebooku kot pa policijskim poročilom, ne kaže dobro!

Mahničeva logika ni korak k varnosti, ampak je korak k temu, da se nekdo na dvorišču nekoga ustraši — in sproži. Vodi k temu, da bomo razdeljeni ne po vrednotah, ampak po kalibru.

Brez naivnosti

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v svojem odzivu zadela bistvo: “V naši državi si varnosti ne zagotavljamo z orožjem, temveč z vladavino prava, zaupanjem v institucije, učinkovitostjo policije ter socialno povezanostjo skupnosti.”

V teh besedah ni niti malo naivnosti. To je samo zavedanje, da se napetosti rešujejo s politiko, dialogom, ozaveščanjem, sodelovanjem — ne pa s patroni. Da si država ne more privoščiti, da bi na nasilje odgovarjala z ideološko privatizacijo varnosti. In da je dolžnost politike umirjati, ne podžigati. In če politika ne zna umirjati, potem je res konec varnostne romantike. Ne zaradi migracij. Ne zaradi Romov. Ne zaradi manjšin. Ampak zaradi politikov, ki se igrajo vojno, ker niso sposobni voditi miru.

Potem bo res pokalo

Kdo nas bo varoval pred tistimi, ki prisegajo, da bodo sami poskrbeli za našo zaščito? Mahničeva izjava je zelo dobro premišljena. In prav zato tako nevarna. Ker ni napaka, ampak smer.

Če bomo kot družba molčali ob tem, bomo jutri molčali tudi ob tistem, kar bo sledilo. Pa če bo šlo za novo orožje v privatni lasti ali za novo izključevanje iz skupnosti. Ali pa za novo nasilje, ki bo nekega dne neizogibno prestopilo iz virtualnega sveta v resničnost.

Zato ne smemo molčati.

Varnost ni vprašanje kalibra. Je stvar zaupanja, institucij in zrelosti.

In če tega ne razumemo — potem bodo res pokali streli. In to ne po krivcih, ampak po tem, kar je ostalo od družbe.