Kdo je varuh človekovih pravic, ni tako zelo pomembno, da bi v zvezi z izbiro človeka za to funkcijo moralo prihajati do komplikacij kot zadnje mesece, odkar se je dosedanjemu iztekel mandat.

Toda zakaj se to dogaja?

V preteklosti — odkar smo leta 1994 dobili prvega od doslej petih varuhov in varuhinj (Bizjak, Hanžek, Čebašek Travnik, Nussdorfer, Svetina) — se to ni dogajalo. Politiki in stranke niso bili vedno zadovoljni z VČP, toda z izbiro sámo ni bilo težav. Niti na strani predlagateljev, niti na strani potrjevalcev.

Ombudsmansko brezvladje

V teh enaintridesetih letih se skratka še ni zgodilo, da predlagana kandidatka ali kandidat ne bi bil izglasovan  — kot včeraj, ko je Dijana Možina Zupanc dobila samo 53 od potrebnih 60 glasov poslancev —, ali da bi predsednik sam sprevidel, da nima smisla riniti z glavo skozi Državni zid — kot je Nataša Pirc Musar sama umaknila svojo prvotno favoritinjo Katarino Bervar Sternad.

Težavno izbiranje šestega varuha daje misliti, da je zdaj že štirimesečno ombudsmansko brezvladje posledica politične razklanosti, ki se kaže v nekooperativnosti, celo že animoznosti med koalicijo in opozicijo. Deloma pa je razlog najbrž tudi to, da poslanci v predsednici ne vidijo dovolj prepričljive avtoritete, da bi zaupali njenim predlogom.

Čeki in bilance

Glavni razlog pa je, da si poslanci domišljajo, da je ombudsman velepomembna, celo nadpomembna institucija, ki bolj kot vsi drugi institucionalni čeki in bilance garantira državljanom spoštovanje človekovih pravic in demokracijo nasploh. In za to so pripravljeni — iz politične trme, iz objestnosti, iz omalovaževanja predlagateljice — narediti karkoli, da bi predsednica iz petnih žil potegnila idealno in popolno kandidatko. Šele v tem primeru bi namreč poslanci imeli občutek, da so tudi sami idealni in popolni zakonodajalci in da se lahko na predlagano osebo odgovorno zanesejo, da jih bo razbremenila odgovornosti.

Za boljši vtis?

Slovenska demokracija je nedosledna, če že ne kontradiktorna. Pa zakonodaja tudi.

Da rabi kandidat za varuha za potrditev v parlamentu ne več ne manj kot šestdeset glasov — in ne samo običajnih 46 —, vzbuja sum, da se je njegova ali njena funkcija zakonodajalcu zdela tako pomembna, da je dvignil prag strinjanja kandidata nad navadno večino. Zakaj? Za več konsenzualnosti? Za vtis, da nam je nadpovprečno mar za človekove pravice in demokracijo?

In drugič, odkod sploh ta zakonska ideja, da poslanci glasujejo o sprejemljivosti predsedničinega predloga, ko pa bi lahko osebo kratko malo imenovala na funkcijo predsednica sama? Ker navsezadnje, predsednika KPK in njegova namestnika imenuje predsednica sama. Direktno. Brez parlamenta.

Čemú ta razlika? Zakaj o varuhu odločajo poslanci na predlog predsednice, o vrhu KPK pa predsednica sama, samostojno? In pri tem upoštevajmo, da gre v obeh primerih za brezzobega tigra. No, s to razliko, da je večja verjetnost, da se bodo poslanci oz. politiki znašli v preiskavi KPK kot pa v poročilih VČP.

Fronta med Erjavčevo in Šubičevo

In če smo že na fronti med Erjavčevo in Šubičevo, seveda ne moremo mimo iskanja kandidata za Banko Slovenije. To se vleče že od jeseni, ko je predsednica meni nič, tebi nič pokončno predlagala poslancem v glasovanje Ropa, ker ji je pač zdel primeren — čeprav so ji koalicijske stranke dale vedeti, da bi podprle svojo izbranko Jazbečevo, in si obetale, da jim bo NPM ustregla.

A tudi v drugem krogu pogajanj, ko je predsednica poslala v strankarske brloge še drugega kandidata (Savška), da predstavi svoje kompetence, je postalo jasno, da iz tega ne bo nič, ker je glasnogovornica samoupravne kadrovske komisije Gibanja Svoboda ugotovila, “da ima [Savšek] manko vodstvenih izkušenj za vodenje tako velikih sistemov, kot je Banka Slovenije” — in da stranka še vedno podpira svojo prvotno odličnjakinjo.

Za strokovnjaka iz katerekoli stroke zagotovo ni večjega ponižanja, kot da neka jako pametna poslanka javnosti v ksiht obelodani, da ni primeren za to funkcijo.

Kdorsibodi in/ali kdorkoli

Tako padajo družbeni, politični, strokovni, profesionalni standardi. Ker se imajo arogantneži, ki so bili po neki logiki izvoljeni v parlament, za nadpovprečno pametne in kompetentne za karkoli.

Temu je treba narediti konec. V povprečju vedno manj sposobnim poslancem je treba vzeti pravico do odločanja v stvareh, o katerih evidentno nimajo pojma in pri katerih se ravnajo samo po svojih interesih ali interesih stranke. Tako kot o predsedniku KPK naj tudi o varuhu človekovih pravic in o guvernerju narodne banke odloča predsednica sama. Ker predsednica ne more biti oz. postati kdorsibodi — tako kot je lahko poslanka tako rekoč kdorkoli.