Predsednik vlade pravi, da ga “vsakič znova fascinira, kako se opozicija trudi s proceduralnimi zapleti, tudi glede odločitev, na katere nima popolnoma nobenega vpliva, temveč samo ovira delo vlade”.

Če je z izrazom, da ga to “fascinira”, Golob hotel povedati, da mu nagajalni manevri SDS grejo na živce, potem moram priznati, da grejo meni tudi. Iskreno povedano, cela ta stranka mi gre zelo na živce. S to razliko, seveda, da jaz nisem politik in da me ne tangira osebno, če opozicija postopkovno zajebava vlado in/ali vladne stranke. Ob tem si lahko svoje mislim — in največkrat si tudi res —, ni pa mi treba s tem živeti. S tem morajo živeti in se nekako znajti politiki. To je cena tega, da se s temi zadevami ukvarjaš.

[Sic!] 

Tako je Lenart Žavbi, mlečnozob politik največje vladne stranke, poskušal obračunati z domnevno glavnima akterjema omenjene obstrukcije. To sta po njegovem človeka, ki nočeta sklicati seje Odbora za zadeve EU (oz. sklic pogojujeta), kar je formalni pogoj za požegnanje Marte Kos kot kandidatke za evropsko komisarko. Rekel je, skratka, da to delata “dva vaška posebneža” — “eden z [sic!] Lenarta, drugi pa z [sic!] Grosupljega”.

No, prav. Morda sta Franc Breznik in Janez Janša res vaška posebneža. (Domnevam, da je Žavbi imel v mislih Janšo. Čeprav bi bilo najbrž bolje, če bi omenil “vaškega posebneža s [sic!] Škofje Loke” Andreja Hoivika, ki je član istega odbora kot Žavbi.)

Naš standardni vokabular

Karkoli že si vladni oz. koalicijski politiki mislijo o opozicijskih, grdo govorjenje jih ne bo pripeljalo nikamor. Z uporabo pejorativnih kvalifikatorjev kot “vaški posebnež” ne bodo ne v DZ ne v vladi dosegli ničesar.

Slabšalni izrazi so del standardnega vokabularja nas komentatorjev in kolumnistov. In še za nas je priporočljivo, da se jim raje izogibajmo, saj prezirljivo izražanje o prebivalcih podeželja ni niti lepo in še manj politično korektno. Kljub temu pa njihova raba narašča, ker vzbuja iluzijo, da obvladaš stil.

Opozicija proceduralno nagaja koaliciji ne samo zato, ker lahko, ampak tudi in predvsem zato, ker je to uspešna metoda političnega boja. Še več! Opozicija je v tem veliko spretnejša in bolj izkušena od koalicije. To se jim splača početi, ker koalicijo to ne samo jezi, ampak tudi poslabšuje njene ratinge.

Olajševalna okoliščina

In to je za opozicijo olajševalna okoliščina. Vsa ta komisarska kolobocija — od prvotne izbire monokandidata in poznejše intervencije predsednice Evropske komisije pa do nenadne najdbe nadomestne, tokrat pa res idealne kandidatke — je dovolj prepričljiv razlog, da opozicija nima pametnega razloga, da bi še naprej delovala konstruktivno in vladi pomagala reševati domnevno izgubljeni suverenostni ugled.

Vlada si je za zaplete sama kriva. In k temu spada zraven tudi to opozicijsko nagajanje. Zato si naj vlada in cela koalicija pripišeta posledice. Naj se na svojih napakah učita. In to čim hitreje. S prelaganjem krivde na opozicije ne bodo dosegli nič, še manj pa s slabšalnimi izrazi.

SDS dejansko deluje kot stranka vaških posebnežev, toda tako pač politika pri nas funkcionira. Biti vaški posebnež v Sloveniji pomeni, da obvladaš politiko in da se spoznaš na navidez nepomembne paragrafe, ki se jim kao urbani politični parketarji sploh ne posvečajo, ker jim je pod častjo.

Delanje drame

Moram pa vendarle še enkrat povedati, da cela Slovenija nadaljuje z delanjem drame v zvezi z delegiranjem slovenskega kandidata ali kandidatke za evropskega komisarja ali komisarko. Za začetek, premier Golob je tarča dvojnih kritik: najprej zato, ker ni upošteval želja, priporočil, zahtev Ursule von der Leyen, naj ji vse države predlagajo dva kandidata (moškega in žensko), potem pa še, ker se je temu nazadnje vendarle uklonil. In da je z enim in drugim osramotil Slovenijo.

To sicer ni čisto res. Iz slovenskih medijev namreč nismo izvedeli, da je od vseh držav EU predlagala kandidata obeh spolov samo Bolgarija. In nobena druga.

Nismo edini problem

Mimogrede: tudi nismo izvedeli, da Bolgarija ob tem želi, da bi njihova kandidatka postala komisarka za regionalno in kohezijsko politiko, kandidat pa komisar za energetiko. Morda so to samo pobožne želje, ampak to vzbuja primerjalne sume, da pa se bo Slovenija za svojo kandidatko zadovoljila z resorjem, ki ji ga bo UVDL pač dodelila.

In nenazadnje: tudi ni nobena tragedija, da bo Ursula von der Leyen morala zaradi Slovenije še za nekaj časa preložiti dokončno oblikovanje svoje velevažne Komisije. Tudi njej bo nekaj ekstra dni prišlo prav. Ker Slovenija ni edini problem, ki ga ima. To si domišljajo samo Slovenci.