Nekoč so ljudje o vojni šepetali. Vojne jih je bilo strah, hromila jim je delo in vsakdan. Danes pa o vojni nekateri govorijo kot o investiciji, financirani iz ustvarjenega BDP.

Svet je na robu razuma, o tem ni več dvoma. 

Globalno obsedenost, da se je treba oboroževati, je kopija ameriške mentalitete. Imeti orožje doma — “za vsak slučaj” —, kar je v Ameriki dovoljeno, je nekaj zelo podobnega kot imeti nacionalne zaloge raket, tankov in dronov. Če bo vojna. Oboje ustvarja občutek lažne varnosti, ki temelji na strahu, ne na zaupanju. Obenem pa povečuje verjetnost, da bo orožje res enkrat uporabljeno. Tako kot lahko posameznik s svojim orožjem postane nevaren za okolico, ko ga zapusti razum in ko v njem prevlada bes do te mere, da mu zamegli presojo, tako lahko tudi oborožene do zob države postanejo tempirane bombe. In tako kot v ZDA vidimo, da več orožja ne zagotavlja varnosti, ampak povzroča samo še več nasilja v šolah, na ulicah, v družinah, lahko sklepamo, da se to lahko zgodi tudi v svetovnem merilu.

Rekordni dobički

Kdo bi si še pred nekaj leti mislil, da bomo v 21. stoletju bolj kot o šolah, zdravstvu, znanosti ali splošni blaginji razpravljali o številu tankov, kalibrih topov in višini vojaških proračunov. Generalni sekretar NATO pakta poziva k takojšnjemu dvigu obrambne porabe na 3 % BDP. Ameriški predsednik zahteva 5 %.

Kdo bi si mislil, da svet, ki se je še včeraj postavljal z digitalno revolucijo in zelenim prehodom, danes drvi v stanje orjaškega arzenala. Ta brezglavi galop podpira retorika strahu. Gre za tekmovanje, kdo bo bolj pripravljen na dan, ki ga v resnici noče nihče. Razen tistih, seveda, ki z njim služijo. Delnice vojaških podjetij — Raytheon, Lockheed Martin, RTX, Rheinmetall, Northrop Grumman, General Dynamics — letijo v nebo. Vsi beležijo rekordne dobičke.

Legitimna ekonomija

Namesto da bi civilizacija napredovala k okoljskim prelomnicam in razvoju človeškega potenciala ter k pravičnosti in dostojanstvu, vlagamo milijarde v raketne sisteme, oklepnike, drone in pametne mine. Tovarne, ki so nekoč izdelovale traktorje, zdaj proizvajajo dele za vojaška vozila. Podjetja za transport so se prekvalificirala v dobavno verigo za rakete. Inženirji, ki bi lahko razvijali čiste tehnologije, razvijajo orožje, ki “počisti” ljudi. Vse to za varnosti — v resnici pa predvsem za prevlado, ego in dobiček. Vojna je bila vedno dober posel. Seveda samo za nekatere.

Vse to lahko spremljamo v živo. Nekateri mediji poročajo o vojnah, kot da prenašajo športno tekmo. Kdo napreduje, kdo zmaguje, kdo je boljši v obrambi, kdo v napadu. Vojna je postala legitimna ekonomija.

Nekateri jo doživljajo kot igro. Tako smo ta teden v Istanbulu namesto pogajanj med Ukrajino in Rusijo spremljali burlesko. Slepe miši na diplomatskem parketu. Kdo pride, kdo ne pride. Bo na koncu sploh še kdo ostal za mizo? Institucionalizirana norost.

Ne brez žrtev

Kje je v tej oboroževalni furiji Slovenija? 

Smo med razvitimi državami, a blizu njihovega repa po življenjskem standardu. Vse več je ljudi na robu — skritih revežev s sicer dostojno fasado in praznim hladilnikom. Pokojnine so sramotno nizke. Zdravstvo umira na obroke. Šolstvo čaka na prenovo. In v takih razmerah naj bi vlagali 3 % BDP v vojsko?

To ne bo brez posledic. Ne brez žrtev. V Sloveniji že zdaj mnogi izbirajo med položnico in toplim obrokom. Starši ne morejo plačati otrokom obšolskih dejavnosti, ti pa ne razvijati svojih talentov. Kmetje se težko prebijajo. Brez njih bomo prehransko odvisni od drugih. Upokojenci životarijo. Delavci so podplačani.

Še enkrat: kaj bodo pomenili dodatni 3 % BDP za orožje v takšnih okoliščinah?

Pametna vojska

Vojsko imamo. Spoštujemo jo. Vendar ne rabimo brezpogojno velike in močne. Potrebujemo pametno vojsko. Vključeno v domači in zavezniški varnostni sistem, s pravimi prioritetami.

Več orožja ne pomeni več miru. Večina to razume. Več orožja pomeni več možnosti, da nekdo pritisne na sprožilec. Da diplomacija odpove. In orožje spregovori. Vsaka naslednja vojna se bo lažje začela, ker bodo zaloge polne, lobiji pripravljeni, svet pa še bolj utrujen.

Če nas je zgodovina česa naučila, je to to, da mir ne pride z bajonetom, ampak z dialogom. S pogumom, da poslušamo. S pogumom, da razumemo drugega. Ne z zasedbo tujega ozemlja. Ne iz maščevanja. Ne z oblastjo moči, ampak z močjo modrosti.

Mir je tišina

Normalno bi bilo, da bi milijarde, ki jih namenjamo za orožje, vlagali v reševanje planeta. V obnovo razdejane Palestine in ranjene Ukrajine. V pozabljeno Afriko. V raziskave, zdravstvo, šolstvo. V dostojanstvo. V mir. Normalno bi bilo, da bi varnost merili s kakovostjo življenja, ne pa s številom tankov na tisoč prebivalcev. Da bi gradili mostove in stanovanja in ne bunkerjev. Da bi govorili, ne pa do zob oboroženi molčali.

A težava je, da mir nima delnic. Borza miru ne obstaja. Ne prinaša dividend. Ne omogoča pogodb, provizij in kriznih dobičkov. Mir je tišina. In v tej tišini se začnejo ljudje spraševati. O neenakosti. O nepravicah. O tem, kakšen je svet v resnici. Zato je za marsikoga bolj moteč kot vojna.

Kdo lahko ta nori vrtinec ustavi? Politika, ki ne podleže orožarskim lobijem? Državljani, ki zahtevajo drugačne prioritete? Novi papež, ki vnaša svež veter v svetovno vest?

Iskreno

Vprašanja so iskrena in morda prav zato tudi naivna. Uspelo bi nam, če bi obstajala volja. Toda volja za mir nikoli ni tako dobro financirana kot volja za vojno. In dokler bo orožje bolj donosno kot sočutje, bodo otroci umirali pod ruševinami, odrasli pa v nemoči in žalosti.

Svet danes ne potrebuje več tankov. Svet potrebuje več razuma. In več poguma — za mir. Sicer nas vse skupaj čaka poraz človečnosti. In človeštva.