“To je velik dan za šport,” je Florentino dahnil v telefon. Novinarka mu je hotela zastaviti še nekaj vprašanj, a jo je vljudno prekinil in se opravičil, da nima časa in da izjav za javnost danes ne bo več dajal. Globoko je vdihnil in izdihnil in se še za odtenek bolj udobno namestil v fotelj.

Na velikem ekranu pred njim je bila na sporedu oddaja, v kateri so odrasli tekmovali v sestavljanju lego kock. To je bil njegov najljubši šov. Pojma ni imel, zakaj, a v njegovi pisarni se je vrtel nenehno. S priprtimi očmi in z nasmeškom je opazoval Hansa, ki se je mučil z neko prav posebej zapleteno kombinacijo koščkov in se obenem boril z uro, ko se je iz zvočnika na mizi zaslišal glas tajnice: “Gospod Pérez, letalo je pripravljeno.”

Sreča je na strani bogatih

A, je že čas? Z Berndom, Joanom in še nekaj arabskimi prijatelji je bil dogovorjen v Dubaju. Prazniki so pred vrati, zdaj pa še ta razsodba sodišča ... Razlogov za praznovanje in prijetno večerjico je več kot dovolj. Izklopil je televizijo ravno v trenutku, ko se je Hans prijel za glavo. Rdeča luč in nadležen zvočni signal sta oznanila konec igre. Uboga zguba, več sreče prihodnjič. A Florentino je vedel: sreča ni na strani pogumnih, temveč na strani bogatih.

Prizor je seveda izmišljen, a citat je resničen. Da je to velik dan za šport — s temi besedami je Florentino Pérez, predsednik madridskega Reala, pospremil razsodbo sodišča EU, ki je prejšnji teden vsaj v nekaterih točkah razsodilo v prid njega in ostalih snovalcev nogometne superlige.

Zgodba je znana. A ker je dotična razsodba samo poglavje, ki še zdaleč ne pomeni njenega konca, je zgodbo v tem trenutku nesmiselno komentirati kot celoto. V resnici pač nihče ne ve, kam se bo razvila.

So pa besede Florentina Péreza kljub vsemu zanimive in simptomatične. O čem govorijo? In o čem govori Florentino, ko govori o športu?

Zaprto/Odprto

Eden od ključnih elementov superlige je njena zaprtost. Čeprav so njeni pobudniki v zadnjih mesecih idejo malce spremenili in jo vsaj pro forma naredili bolj dostopno vsem, ne samo eliti, je jasno, da gre samo za kozmetične popravke in da bo vse skupaj zabava, na katero niso vabljeni vsi. Vabilo dobijo samo najboljši, najboljši v športu — še posebej v nogometu — pa so tudi najbogatejši. Ali natančneje: najboljši so zato, ker so najbogatejši.

In čeprav je krovna nogometna organizacija UEFA zaradi svojih preteklih dejanj zadnja, ki ima pravico metati kamenje v grešnike in jih nabijati na pranger pohlepa, ji je treba v tem sporu vendarle dati prav. Ker tu ne gre samo za pohlep. Gre za nekaj več.

Že celo življenje se srečujem s pojmom amerikanizacije. V času mojega otroštva je morda še pomenil obet nečesa novega, toda že kmalu po padcu železne zavese in preobrazbi dvoblokovskega sveta je postal etiketa, ki smo jo mnogokrat (tudi nekritično) lepili na vse, kar je dišalo po plastiki, površnosti, konzumerizmu in neznanju. To so bile neuresničene sanje, v katerih je peščica že zdavnaj zmagala, večina pa še kar naprej kupuje srečke, na katerih piše: “Več sreče prihodnjič”.

Tri fronte

Pa da ne bo pomote: amerikanizacija ni tisto nekaj več od pohlepa. ZDA so bolj kompleksna družba od poenostavljenih nalepk, ki jih nanje tako radi lepimo v Evropi. Ampak pogovarjamo se o športu. Gre za kontekst športa in organizacije športnih tekmovanj. In ko govorimo o Evropi in Ameriki, je med njima konceptualna razlika. Kaj je bistvo te razlike? Ravno zaprtost oz. odprtost ligaškega sistema.

Ko se sezona bliža koncu, so v evropskih ligaških tekmovanjih odprte tri fronte. Prva je boj za prvaka. To je spopad najboljših za tisto največ. V drugi gre za evropske vozovnice. To je boj za naslednjo sezono, boj za prihodnost. Tretja fronta pa je boj za obstanek. Ta je najbolj krvava, neizprosna in resnična. Izpad v nižji rang tekmovanja je namreč več kot športni neuspeh. To je tragedija. Čista tragedija.

Kaj je amerikanizacija?

O čem torej govori Florentino Pérez, ko govori o športu? Kaj v tem kontekstu pomeni amerikanizacija? Vse pomembne ameriške lige so zaprtega tipa. Vse njihove lige so v tem smislu že dolgo superlige. Fronta je samo ena — boj za prvaka. In zgodba je samo ena — zgodba o uspehu. Nihče ne izpade in nihče ne pozna tragedije. Klubi so franšize, ki jih kupujejo in prodajajo in po potrebi celo selijo iz enega mesta v drugo.

Saj ne, da bi bila situacija v Evropi bistveno drugačna. Razen selitev — to je pri evropskih klubih vendarle nepredstavljivo — je vse praktično isto in s stališča denarja, ki se v tej igri obrača, skrajno perverzno. Edina razlika, ki evropskim klubom še daje digniteto nečesa več, je grožnja izpada. Možnost tragedije.

Gre za kulturo

Ne gre samo za nogomet. Ne gre samo za pohlep. V resnici gre za kulturo. Smo družba, ki bere, posluša in piše samo zgodbe o uspehu? Ali po drugi strani priznavamo tragediji pravico do obstoja? Ta paralela se morda zdi pretirana, saj vendarle govorimo o fuzbalu. Toda pomislimo, koliko ljudi percipira zgodbe samo še skozi šport.

Ko Florentino Pérez govori o velikem dnevu za šport, govori o veliki biznis zabavi. Zabava pa je sprevržena že zdaj. Liga prvakov že v obstoječi različici praktično onemogoča uspeh vsem, ki ne spadajo v skupino najbogatejših. Kar bi jo lahko vsaj približno ohranilo v sferi spodobnega, bi bilo to, da so nanjo vsaj formalno povabljeni vsi.

Liga mora ostati odprta. V nasprotnem primeru je ni. Superliga ni liga. Je samo poslovni model. Neizmerno uspešen in do konca prazen. Igra, v kateri je peščica zmagala že zdavnaj, večina pa izgubi še tisto iluzorno upanje in možnost, da kupuje srečke, na katerih piše … — “Več sreče prihodnjič”.