Svet je danes videti kot razgret stadion. Recimo nogometni. Nekaj velikih fantov brca žogo, ostali pa stojimo ob robu in upamo, da bo kakšna po naključju priletela tudi nam pod noge. Da bi dobili možnost streljati, zabiti gol ali vsaj opozoriti nase z dobrim driblingom.
Toda igra je brez pravil. Sodnik je že zdavnaj šel domov, majhna ekipa Evrope pa še kar verjame, da igramo v duhu fair playa.
Glavni režiser tega cirkusa je Donald Trump. En dan objema Putina, drugi dan ga zmerja. Včeraj treplja Zelenskega in mu obljublja vso pomoč, danes mu jo zaračunava kot “storitev”. Evropi — svoji veliki domnevni zaveznici v tej isti tekmi proti Putinu — pa spotoma nabije carine. Ker pač lahko.
To ni diplomacija, to je resničnostni šov z realno vojno, realnimi grožnjami glede jedrskega orožja, pa tudi trgovinska vojna.
Putin prestavlja gole
A resnični zmagovalec ni Trump. Trenutno je v vodstvu Putin. On že dolgo ne brca več žoge, on prestavlja gole. V vojni proti Ukrajini mu je uspelo razdeliti Evropo in doseči, da se ZDA prepirajo same s seboj in da Zelenski vse bolj deluje kot utrujeni kapetan moštva, ki ga lastni igralci počasi zapuščajo.
Vsakokrat, ko Trump pokaže naklonjenost Putinu, ta pridobi nekaj nove legitimnosti. Ne na igrišču, ampak v glavah gledalcev. Ti so navajeni, da je Vladimir vedno tam. Trmast in brutalen, toda vztrajen. Evropa kljub svojim resolucijam, sankcijam in milijardnim obljubam ostaja nemočna in obubožana, Putin pa bogatí na račun prodane energije tej isti Evropi, ki mu je pred leti pokazala rumeni karton sankcij.
Gol in zmaga
Benjamin Netanjahu igra svojo tekmo. Sodnikov ne priznava, publike ne posluša, pravila ga ne zanimajo. Žogo drži zase in jo nabija, dokler se ne razpoči. To je za njega gol in zmaga. V boju za zmago se naslanja na brata Trumpa, ki mu vedno znova daje predložke — tudi ko bi moral igro že zdavnaj prekiniti.
In če med tem neenakim dvobojem ljudje umirajo — ne samo od bomb, ampak tudi od lakote —, to za Netanjahuja ni prekršek, temveč kolateralna škoda. Njegov cilj je ostati edini igralec na igrišču. Čeprav je prazno, razrito in prepojeno s krvjo.
Viktor Orbán je navijač, ki ima vstopnico za evropsko tribuno, vendar še vedno nosi pivo Putinu. Erdogan je večno v igri za obe moštvi. Enkrat strelja na en gol, naslednjič na drugega. Za tistega, ki mu pač bolje plača.
Kitajska pa sploh ne igra. Kitajska kupuje ta stadion. Sponzorira nacionalne drese, gradi svojo ligo in se pripravlja na to, da bo nekoč lastnica celotnega igrišča. Medtem ko se drugi prerekajo o pravilih, Kitajska postavlja tribune in prodaja karte.
Na koncu rezervne klopi
In kje je v tej igri velikih Evropa?
Evropa sedi na koncu rezervne klopi kot stara učiteljica etike, ki poskuša fantom razložiti, da se ne spodobi vleči nasprotnika za dres in da je treba igrati športno. Toda igralci je ne slišijo. Njeno nenehno opozarjanje, da je potreben gentlemen’s agreement, ne pomeni nič. Igralci so vajeni igrati grobo, brez sramu in brez pravil.
Vprašanje je, kdaj bodo ta mali ob robu igrišča — torej mi — spoznali, da v tej tekmi žoge nikoli ne bomo dobili. Da sodelujemo predvsem kot kulisa. Da je stadion videti bolj poln in da vsi navijamo.
In kaj zdaj?
Kaj storiti? Se bomo še naprej pretvarjali, da tudi mi igramo, ali pa bi morali začeti postavljati svoja pravila in si zgraditi svoje igrišče?
Svetovne igrice velikih niso več zabava. So nevarne, ker fantje ne tekmujejo za pokal, ampak za moč. Za premoč. Za absolutno premoč. Putin je v ta hip največji zmagovalec. Evropa še vedno ne ve, kako naj z njim igra, ker je nenehno v podrejenem položaju. Trump uporablja Putina kot rekvizit za svoje šove, Evropa pa verjame, da ga bodo enkrat vendarle ustavile njene resolucije in diplomatski nasmehi.
A resnica je drugačna. Mehka diplomacija proti trdi moči očitno ne deluje. Če ne bo Evropa vsaj enkrat udarila po mizi, bo ostala samo tihi gledalec. In v tej igri gledalce prej ali slej pomendrajo.
Evropa se mora predvsem nehati slepiti, da igra pomembno vlogo v tej veliki tekmi. Ker v resnici že dolgo sedi na rezervni klopi.