V velikih državah pravijo, da do vsakega človeka vodi samo šest poznanstev. V Sloveniji pa pravimo, da največ dve. Prva možnost je, da človeka poznaš osebno, druga pa, da človeka pozna nekdo, ki ga poznaš ti. Tretja možnost bi bila že skoraj pretiravanje.
Praviloma se izkaže, da sta bila nekoč sošolca ali da sta se srečala v nekem študentskem ali v nadzornem svetu, na občini, v kabinetu, na razpisni komisiji, pri istem projektu, na isti poroki ali vsaj na istem dolgem kosilu — kjer je bilo “čisto slučajno” govora tudi o kadrih.
Slovenija je majhna država. To vemo. To radi povemo turistom, ko razlagamo, da lahko zjutraj smučajo, popoldne plavajo v morju, zvečer pa jedo potico ali gibanico nekje med vinogradi.
Manj radi pa si priznamo, kaj majhnost pomeni za gospodarstvo, medije, kulturo, univerzo, zdravstvo, sodstvo, civilno družbo … — in za vse tiste razpisne komisije, strokovne svete, nadzorne odbore, strateške skupine in projektne konzorcije, ki jih proizvajamo s skoraj industrijsko vnemo.
In ker smo tik pred zdajci, da dobimo novo vlado, je pomembno razmisliti, kaj majhnost pomeni za politiko.
Ljudje krožijo
V državi z dvema milijonoma ljudi obstaja in se dogaja popolnoma vse, kar se dogaja v velikih državah z dvajsetimi, petdesetimi, osemdesetimi milijoni ljudi ali več. Imeti moramo vlado, opozicijo, stroko, javno upravo, univerze, gospodarstvo, medije, regulatorje, nadzornike, kulturnike, nevladnike, civilno družbo, sindikate, zbornice, agencije, inštitute, sklade, urade … — in še moralne razsodnike za vse našteto. In to iz enega samega, pri nas omejenega človeškega bazena.
Zato se ljudje na izpostavljenih mestih v Sloveniji ne samo srečujejo. Pri nas ljudje krožijo. Danes je nekdo direktor, jutri svetovalec, pojutrišnjem član komisije. Čez dve leti je kritik sistema, nato kandidat za rešitelja taistega sistema, vmes pa je bil še član nadzornega sveta, gost okrogle mize in avtor strokovnega prispevka o nujnosti sprememb.
Pri nas se ne menjavajo nujno ljudje. Pogosto se menjavajo njihove funkcije.
Evidenca
In potem se še čudimo, da nekatere zgodbe, projekti, naloge in programi trčijo v zid. To se dogaja ne nujno zato, ker bi bili ljudje nesposobni. Lahko se zgodi zato, ker je ljudi preprosto premalo. Premalo res neodvisnih. Premalo neobremenjenih. Premalo takih, ki niso še z nikomer sodelovali, se še z nikomer sprli, še z nikomer česa podpisali, še nikogar zavrnili, še nikomur pomagali ali še nikomur ostali kaj dolžni.
Velike države imajo razdaljo. Mi imamo pa zanesljiv in nezmotljiv spomin. V velikih državah se poznanstva porazgubijo v prostoru. Pri nas pa ostanejo v evidenci. Morda ne v uradni, v vsakem primeru pa hitro dostopni. Če ne drugače, pa iz evidence poznanstev. Slovenski sistem si zapomni vse: kdo je kje bil, s kom je bil, kdaj je to bilo, komu je pripadal, koga je nekoč podprl, koga ni, kdo ga je priporočil, kdo ga je odpisal … — in kdo ga bo, če bo treba, spet potegnil iz predala kot “edino resno možnost”.
Z majhnostjo ni nič narobe
Slovenija je država, v kateri se ob vsakem političnem kadrovanju najprej vprašamo: kdo je naš? Šele potem sledi vprašanje: kdo je najboljši? Temu pa: kdo ni preveč njihov? In potem: kdo se še ni skregal z nikomer? Potem: kdo bi ga sploh vzel? Čisto na koncu pa: ali lahko pokličemo tistega, ki je to delal že pred desetimi leti?
In prav tu se majhnost spremeni iz merljivega dejstva v razvojni problem. Pa ne zato, ker bi bilo z majhnostjo sámo kaj narobe. Nasprotno. Majhne države so lahko hitre, prilagodljive, povezane in učinkovite. V majhni državi se lahko ljudje lažje dogovorijo, hitreje prepoznajo problem, hitreje preverijo učinke in hitreje popravijo napake. Toda samo, če svojo majhnost razumejo in jo pametno upravljajo.
“Preostanek”
Mi pa se pretvarjamo, da imamo neskončen kadrovski bazen. Da imamo dovolj izjemno usposobljenih za vse funkcije in institucije, nadzorne in upravne svete, za komisije, projekte in reforme. Pretvarjamo se, da lahko eno polovico sposobnih razglasimo za “naše”, drugo polovico za “njihove” — in da bomo iz preostanka zgradili moderno, konkurenčno in učinkovito državo.
Ne bomo je. Ker pri dveh milijonih prebivalcev ni (veliko) preostanka.
Slovenija ni premajhna za uspeh. Premajhna je za razkošje nepozabljenih zamer, izključevanja, podvajanja, kadrovskih vojn in pretvarjanja, da imamo ljudi na pretek. Nimamo jih. Imamo dva milijona prebivalcev, en sam kadrovski bazen in neverjetno sposobnost, da drug drugega izločimo, še preden bi preverili, ali lahko skupaj nekaj naredimo.
Morda bi zato bil prvi resni razvojni korak ta, da si priznamo svojo velikost. Majhnost ne kot poraz, ampak kot dejstvo. Tudi majhna država lahko deluje odlično — toda samo, če se ne obnaša kot velika država, ki ji je zmanjkalo ljudi.