V Sloveniji se je končalo obdobje politične predvidljivosti. Zdaj se navajamo na politična presenečenja. Preseneti nas, kdo zmaga. Preseneti nas, kdo izgubi. Najbolj pa nas preseneti, kdo na koncu vodi igro.

Tokrat je presenetil predsednik stranke Resni.ca. Zadnje, ki se je s petimi poslanci še uvrstila v parlament. Od petka je Zoran Stevanović drugi človek v državi. Varnostna služba ga bo varovala 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni na leto. Postal je predsednik Državnega zbora, zakonodajnega telesa v Sloveniji. Človek, ki nas bo predstavljal tudi na številnih mednarodnih parlamentarnih dogodkih in srečanjih.

To ni presenečenje zato, ker ne bi kandidiral.  Presenečenje je, ker še dan prej ni bil prepričan, ali si to sploh želi.

To je še ena lepota — ali nebuloza, kakor vzamete — slovenske politike. V njej ne zmaga vedno tisti, ki ve, kaj hoče. Včasih zmaga tisti, ki si pravočasno premisli.

Ni se izšlo

Na eni strani smo imeli tiste, ki so po relativni zmagi delovali, kot da je zgodba že zaključena. Kot da mandat ni stvar pogajanj, ampak naravna pravica. Vzvišenost sicer ni bila izrečena. Je pa bila z že znano, precej nerodno manifestirano samozavestjo občutena. Po kdo ve kakšnem ključu so potencialnim političnim zaveznikom razdeljevali ministrstva — samo zato, da bi ti to res postali.

Pa se ni izšlo. Na drugi strani so bili namreč tisti, ki niso imeli relativnega zmagovalca, so pa imeli relativno večino. Držali so se v ozadju in čakali, da DVK prešteje glasove iz tujine. Poudarjali so, da jih kupčkanje ne zanima. Da so nad tem.

Bili pa so še tisti vmes. Tisti, ki so se izključevali, še preden bi bili vključeni. Tiste, ki ne bi sodelovali, a so bili pripravljeni razmisliti. Tiste, ki niso bili del sistema — dokler ga niso začeli voditi.

Prilagoditev realnosti

Tik pred glasovanjem v parlamentu je bilo jasno, kdo s kom ne bo sodeloval. Recimo Resni.ca ne z Janšo. Z njim pa nikoli. To so celo dali notarsko overiti. Pa tudi Demokrati, češ, saj niso Janšev satelit.

Pa danes?

Danes bo Resni.ca sodelovala z vsakim, ki bo imel 46 glasov — torej z vsakim, ki bo zmagal. To ni sprememba stališča, pravijo v stranki sami. Mi pa nežno in diplomatsko dodajamo: to je prilagoditev realnosti.

In realnost je precej zanimiva.

Imamo relativnega zmagovalca volitev, ki ne more sestaviti vlade. Imamo drugovrščenega, ki ni zmagal, vendar lahko nabere več glasov. Imamo pa tudi tretjega, ki sploh ni bil v igri, zdaj pa deli karte.

Če bi to pisalo v učbeniku demokracije, bi ga celo študentje zavrnili kot nerealističnega. Ampak v Sloveniji to ni teorija. V Sloveniji je to praksa.

Kako je to mogoče?

Politična matematika

Odgovor je preprost. Nekateri politiki še vedno ne znajo šteti. Ne glasov ne kombinacij. Politična matematika jim ne gre. Politika namreč ni tekmovanje, kjer zmagaš, če si prvi. Politika je igra, kjer (po slovenskih pravilih) zmagaš, če dosežeš številko 46. In ta številka je meja med nakladanjem in vladanjem.

Dosedanja koalicija je najbrž v šoku. Ne zato, ker je izgubila. Ampak zato, ker ni razumela, da lahko izgubi. Zgodovina nas je na tak primer že opozorila. To je bilo takrat, ko Zoran Janković kljub relativni zmagi na volitvah ni mogel sestaviti vlade. Tudi od ni znal računati do 46.

Toda iz zgodovine se pri nas očitno ne učimo. Za nekatere je samo opomba pod črto, ki jo spregledajo. Ali pa je zavestno ne upoštevajo. Ker je pač pod črto.

Ne presenečenje, ampak rezultat

In medtem ko nekateri še vedno analizirajo volitve ali delajo svoje koalicije, imamo na papirju že šestnajst ministrstev, razdeljenih med potencialne partnerje, ki pa v tem sploh ne želijo sodelovati, smo že dobili predsednika parlamenta. Brez posebnega hrupa. Natančno. Z 48 glasovi.

To ni presenečenje. To je rezultat. Ni več vprašanje, kdo bo vodil parlament. Vprašanje je, ali sploh razumemo, kaj se dogaja. Ker če lahko predsednik parlamenta postane nekdo, ki dan prej ni vedel, ali to sploh hoče, problem ni v njem. Problem je v tistih, ki tega niso znali predvideti in ki so se v svoji zagledanosti vase prepustili improvizaciji z zanje zelo resnimi posledicami. Zmagati v politiki ne pomeni vedno biti na oblasti.

Očitno to lahko v Sloveniji pomeni, da si kot zmagovalec lahko samo prvi na seznamu tistih, ki bodo na koncu najbolj razočarani. Zanimivo jih bo gledati od tu naprej. Politična kultura se namreč ne meri po tem, kdo zmaga. O tem odločamo volivci. Meri se po tem, kaj se zgodi potem.