V nedeljo sta bili na Festivalu Lent dve ne samo žanrsko in prireditveno povsem različni, temveč navidez kontradiktorni kulturni poslastici. Koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič in film Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine sta dala pametnim razmisliti o našem odnosu do polpretekle zgodovine.
Koncert vrlih zboristov je bil praznik lifestyle uporništva proti fašizmu, hlepenja po svobodi in slavljenja komunizma oz. socializma, zapakiranih in posodobljenih v peterokrake glasbene, vizualne in literarne simbole za današnjo rabo. Rdeči boogie pa kritično prikazuje ta drugi (ali tretji) totalitarizem na delu, ki pa se mu je prav tako bilo mogoče v obeh časih — namreč času filmske zgodbe (1948) in nastanka filma (1982) — zoperstavljati s kulturo in načinom življenja.
V čem je torej problem, če sta nam bili obe, ideološko nasprotujoči si programski točki Lenta všeč? Zakaj bi to bilo kontradiktorno?
Selektivno skeptičen
Koncert Pinkotov — tokrat ojačanih s folk rock bendom — je bila (ali bi lahko bila) neke vrste alternativna, obstoječo antikomunistično oblast zajebavajoča proslava ob dnevu državnosti. Vzdušje je bilo dejansko neverjetno. Nekaj podobno evforičnega smo sicer že doživljali v Ljubljani, dokler je neuničljiva Svetlana Makarovič še prirejala svoje protestniške all-stars koncerte oz. recitale na Kongresnem trgu (Nosil bom rdečo zvezdo) in/ali v Kinu Šiška (Nosimo rdečo zvezdo).
Sam sem selektivno skeptičen do jugonostalgije in mi niti ni blizu (noben) revolucionarni zanos, znam pa ceniti to vojno in povojno pop kulturo. Česar ne dopovejo besede in ideje same, dosežejo čustva.
Sivi sokole
Dodajmo k temu še dejstvo, da so dotični zboristi zamejci. To pomeni, da so verjetno najzavednejši Slovenci, kar jih tlači rodno grudo, in obenem najbolj pravi, če ne celo edini pravi domoljubi v novodobni povodnji aufbiks patriotizma. Vse to daje njihovemu gromkemu petju še tem bolj poseben čar, da ne rečem legitimnost.
Na Trgu Leona Štuklja — ki je za to priložnost zgledal kot neodepandansa Čebin nad Trbovljami 89 let pozneje — je staro in mlado pelo in ploskalo starim partizanskim uspešnicam kot recimo Sivi sokole (“prijatelju stari,/daj mi krila, sokole,/da preletim planine”) in Bilećanka, pa seveda obvezna Bello ciao in Računajte na nas od Ranega mraza, če naštejem samo nekaj greatest hitov. (Koncerta nisem poslušal do konca, ker se mi je mudilo na Karpota.) Majice s komunistično zvezdo in napisom “Še smo tu! Ieri, oggi, sempre” so šle za med. Ljudje so bili kulturno vzhičeni. Lepo je bilo to videti in slišati.
Vprašanje življenja in smrti
A kot rečeno: ta vzhičenost nad komunizmom/socializmom ni bila v nasprotju z zavedanjem, da je taisti režim prepovedoval ali hotel prepovedati jazz; da je demoniziral kulake in konfisciral krave, ki so jih podhranjeni ljudje skrivali v gasilskih domovih pred miličniki; da je streljal (na) mlade saksofoniste, ki niso ne znali ne hoteli kulturno zadovoljevati primitivnih stalinistov; da je mladina ob prvi priložnosti bežala čez mejo v Cono A, medtem ko je bila Cona B rezervirana za udarnike, ki so za nagrado smeli do gležnjev v morje.
Dejstvo je, da se danes imamo za vnuke upornikov proti fašizmu. Za vnuke mladine, ki je bežala čez mejo, in tistih delavnih udarnikov. To je super, ker nas nihče ne more prijeti za besedo. Danes nam je lepše. Lahko si privoščimo brezbrižnost, nevednost in moralno relativiziranje. Uporništvo, nekoč eksistencialna nuja in vprašanje življenja in smrti, je danes samo še lifestyle. Tako kot partizanske pesmi ali jazz (če ga še kdo posluša). Ker je pač dobra muzika in lep spomin na dobre, stare čase. Ker so nam tako povedali. Prideš na Lent, potapkaš z nogo in pritegneš zraven “u ime svih nas iz pedeset i neke” …
Jebiga.