Prejšnjo sredo zvečer sem bil na koncertu jazz pianista Kennyja Barrona oz. njegovega tria v Kinu Šiška. A naj takoj povem, da to ne bo kritika ali recenzija koncerta — čeprav sem star jazz fan, za kaj takega žal nisem kompetenten —, ampak v bistvu portret Branka Rončela. Človeka, ki bi si za svoja dolgoletna promocijska in organizacijska prizadevanja na področju jazza oz. jazzovske koncertne ponudbe v Sloveniji zaslužil najvišje državno odlikovanje.

In ker si upam z gotovostjo trditi, da Brane nikoli ne bo dobil reda za izredne zasluge, se je izražanja dolžnega spoštovanja do Rončela treba lotiti drugače. 

Avtoriteta

Toda to ni lahka naloga. Že nekaj let ga namreč zaman prepričujem, naj si vzame nekaj časa, da naredim z njim resen intervju. A neuspešno. Rončel tega noče. Pa ne zato, ker bi imel kaj proti meni ali ker bi sumil, da bi mu bil nenaklonjen. Problem je v tem, da ima veliko nelepega povedati o slovenski jazz sceni in o drugih promotorjih jazza in organizatorjih koncertov. Na štiri oči zna biti v zvezi s tem zelo gostobeseden — in seveda kritičen —, javno pa o tem noče govoriti.

Resnici na ljubo je treba povedati vsaj dvoje: čeprav je Brane Rončel po eni strani daleč največja avtoriteta za jazz, kar jih tlači prevladujoče narodnjaško in pop orientirano slovensko grudo, pa je po drugi tudi oseba, ki se noče in noče sprijazniti, da taista glasbena gruda noče, ne zna in ne more ceniti njegove neprekosljivosti v vsem, kar je povezano z jazzom.

Naj parafraziram Franka Zappo, ki je nekoč rekel: “Jazz is not dead, it just smells funny.” V Sloveniji ni problem, da bi jazz čudno dišal. Sploh ne. Problem je, da se ga le komajda voha. Taki časi so. Nenaklonjeni jazzu po meri Braneta Rončela. In tega se on ne zaveda.

“Great Black Music”

Morda se kdo v Mariboru še spomni mladeniča s čopom in pisano kvačkano čepico v folklornem stilu temnopoltih ameriških glasbenikov. Pred skoraj petdesetimi leti se je vozakal s kolesom po mestu in na vogale lepil šeleshamerje nenavadnega pokončnega formata, ki jih je sam kaligrafsko izpisal s tušem in trsko. Reklamiral je svoje jazz večere na Drugi gimnaziji. Še danes se spomnim teh visokih, razpotegnjenih črk. Ja, “JAZZ” je bil res “great black music”, kot so ga razglasili v Chicagu.

Za to pa so ga razglasili tudi v Mariboru. Rončel ga je razglasil. Če je on za neko muziko ali plato rekel, da je dobra, potem je to veljalo. Gimnazijci smo mu verjeli. Association for the Advancement of Creative Musicians (AACM) so bili evangelisti po Rončelu. Dopovedal nam je tudi — in nismo si pustili dvakrat reči —, da bo samo neuk in nerazgledan človek besedo “jazz” izgovarjal z ozkim e-jem: “džéz”. Ne, ne, dragi moji, reče se “džêz”. S pojoče podaljšanim širokim e-jem. Po ameriško.

Inkulturacija

Cele generacije je inkulturiral z jazzom. Najprej lokalne, potem pa tudi širše. To je bila naša celostna splošna izobrazba. Lifestyle za cel lifetime. Mladina v prevladujoče proletarskem mestu je prezirala punk. Mi smo poslušali jazz in west coast rock. Bili smo bolj ortodoksni mladi intelektualci kot ljubljanski vrstniki, ki so poslušali punk.

Z razumevajočo pomočjo Zveze kulturnih organizacij je prirejal večje koncerte v Kinu Union, manjše pa v Kinu Partizan. Po Rončelovi zaslugi so konec 70. let v Mariboru nastopala taka jazzovska imena, za katera bi ljubitelji morali romati na jazz festivale v Perugio ali v Moers. Pozneje je bil dolga leta selektor ljubljanskega Mednarodnega jazz festivala. V Slovenijo je lastnoročno importiral tako imenovano fiesto latino — kar je bila njegova ideja popularne glasbe, na katero lahko človek poplesuje ali vsaj tapka z nogo. To so bili časi! 

Teh časov ni več

No, teh časov ni več. Tudi Rončelove oddaje Izza odra na TVS že zdavnaj ni več. A kot rečeno: jazz diši še vedno dobro, vendar ga v Sloveniji le malokdo povoha. Publike je vedno manj. Jazz napolni Križanke le še poredko, nikar že tri ali več festivalskih večerov zaporedoma kot nekoč. Hvala bogu na koncertih opažam tudi mladino, tako da upanje ostaja. Jazz je danes nišni, nizkonakladni žanr. Kaj hočemo. In kaj sploh moremo? Zavedajmo se, da živimo v državi, ki ne v glavnem mestu ne v nobenem drugem večjem mestu ne premore niti enega jebenega jazz kluba! Kar se mi zdi precej sramotno.

Kao bogata palanka

Ampak Brane Rončel se s to situacijo noče sprijazniti. Noče se sprijazniti z dejstvom, da so se zamenjale generacije, da so se zamenjali glasbeni okusi, da so se zamenjale lifestyle preference. Spremenili pa so se tudi načini poslovanja kulturnih institucij. In nenazadnje, zmanjkalo je tudi denarja. No, ne čisto zmanjkalo, ampak za jazz ga je vedno premalo. Tako kot v dobrih, starih časih, ko smo bili kao revna družba, a je bilo dobrih koncertov kljub temu na pretek. Danes smo kao bogata družba, toda v koncertnem smislu smo totalna palanka.

Jaz sem se s tem sprijaznil, Brane pa se ne bo nikoli. Tako kot ne bo nikoli dobil reda za zasluge. In ravno zato si ga zasluži.