Včeraj okrog šestih zvečer sem naredil hiter krog po tako imenovani božično-novoletni Ljubljani. Pa ne zato, ker bi se hotel zabavati ali najesti in odžejati ali kupovati darila, ampak iz profesionalne radovednosti.

V bistvu sem šel po sledeh trditve arhitekte in urednice revije Outsider Nine Granda, ki je v kolumni v Delu zapisala: “Ljubljane ne ogroža gentrifikacija, niti turistifikacija — ampak banalizacija. Medtem ko se prizorišča spontanih srečevanj in vitalnega javnega prostora krčijo, vedno večje površine zaseda glasen kič.”

Po sončnem zahodu

Ninina ocena je točna, vendar še prizanesljiva — in se tudi ne nanaša samo na decembrsko veseljačenje. Stanje na terenu je v resnici še hujše. Gneča je obupna, ponudba je bedna, vzdušje je neznosno. Center Ljubljane je tako rekoč neprehoden. Zlasti Prešernov trg in nabrežja Ljubljanice in Čopovo so okupirali ljudje, ki nimajo kaj pametnejšega početi, kot da proti koncu leta po sončnem zahodu množično hodijo po ulicah in trgih in počnejo to, česar čez leto ne počnejo nikoli: se sprehajajo po mestu, pijuckajo kuhančka ali kaj podobnega, ne nujno alkoholnega, zraven pa morda še kaj prigriznejo in poslušajo muziko, ki jim jo vsiljivo predvajajo po ozvočenju, ker kao paše k dobremu razpoloženju.

Prohibicija

Med pohajkovanjem v tej obupni gneči sem se tudi spomnil dobrih, starih koronskih časov, ko je Janševa vlada prepovedala konzumacijo kuhanega vina na božično-novoletnih štantih.

Da, da, tudi prohibicijo kuhančka smo doživeli (in preživeli). Ste že pozabili? V lokale itak nismo smeli. A tudi na štantih je bil alkohol nasploh prepovedan, čajčki brez ruma in sokovi pa ne. Kot se nismo smeli družiti doma, če nismo bili iz istih gospodinjstev, v službi pa kontakti niso bili problem. To je bilo itak med policijsko uro, ki je veljala od 20. oktobra 2020 do 10. aprila 2021 med 9. uro zvečer in 6. zjutraj.

V čem je smisel?

V čem je sploh smisel veselega decembra na ulicah in trgih?

Ekonomsko gledano gre za zaslužek. MOL obilno zaračuna za postavljanje gostinskih in prodajnih štantov, najemniki pa tudi nekaj zaslužijo, če pritegnejo dovolj strank. Verjetno se to najbolj izplača tistim, ki že imajo lokale na lokacijah, ne samo sezonske.

Sprehodil sem se tudi po Bregu, kjer prodajajo v glavnem kičeraj in sladkarije, rokavice in kape, pivske parafernalije in podobne neumnosti. To je tam samo zato, ker ima vsako tuje mesto, ki dá kaj nase, svoj Christkindlmarkt ali Weihnachtsmarkt ali mercatino di Natale ali marché de Noël itd. V Ljubljani pa je to popolnoma brez veze.

Jay guru, deva …

Novoletna norišnica najbrž naredi turistično destinacijo zanimivejšo in privlačnejšo. Tako za domačine kot inozemske turiste. Seveda pa sta zanimivost in privlačnost relativni zadevi. Ljubljanska ulična ponudba je prilagojena nizkemu, nezahtevnemu in neizbirčnemu domačemu okusu in podobnemu okusu in pričakovanjem tujih gostov. Upmarket turisti se ne lajhajo po mestu v množici — razen če je nujno —, ker raje uživajo v hotelskih salonih ali čemijo doma v izoliranih airbnb nastanitvah. Sicer pa takih najbrž ni veliko. Niti nimamo feedbacka, kaj si o ljubljanski decembrski sceni sploh mislijo.

Na cesti prevladuje domača raja, ki ni šla smučat ali v tople kraje. Družinska scena z otročadjo, ki se na Novem trgu pozibava na ritem Sive kučme, bele brade Roberta Waltla. Mularija, ki se ji zdi super, da brez staršev pohajkuje po mestu in zapravlja žepnino. In presenetljivo, celo hare-krišnovcem se zdi zabavno pomešati v to množico …

Facebookarsko šimfanje

Da v prehrambenem smislu dominirajo čevapi, v glasbenem pa bálkan, ni res. To je desničarska fantazma. Jadikovanje nad izgubljanjem identitete, češ, kaj si bodo tuji turisti o nas mislili. Kam da so prišli.

Res pa je, da brez tega dvojega ne gre.

O hrani, ki jo ponujajo na ljubljanski božično-novoletni veselici, ne bom sodil, ker si je že iz principa ne bi naročil, pa če bi umiral od lakote. O glasbi pa tudi ne. V dotičnem časovno-prostorskem kontinuumu bi mi šli živce celo moji najljubši žanri in komadi.

Facebookarsko šimfanje s podobnimi argumenti prav pride tudi urbanim snobom. Ti se sicer znajo veseliti po svoje — in drugje —, obenem pa zahtevajo Ljubljano zase. Čisto, mirno, tiho, zglancano in kultivirano, pa tudi malo dolgočasno in prepotentno Ljubljano.

10-11 mesecev na leto

Ljubljana je premajhna za različne, še posebej za nekompatibilne lifestyle. To velja za Slovenijo nasploh in tudi za politiko in druge družbene zadeve. Nič ne more mimo neopaženo.

Zato decembra hočemo pozabiti na vse, vendar nam niti to ne uspeva. Ker je v bistvu vse ideologija. Slovenski razkol je tudi kolizija praks prostega časa in javnega prostora. Preobčutljivost. Vse nas moti, kar ni naše in po naše. Vse je motenje posesti in uzurpacija pravice.

Jaz sem s tem opravil. Ponavljam: gneča je obupna, ponudba je bedna, vzdušje je neznosno. Vendar se zaradi tega ne bom več sekiral. Delajte decembra v centru, kar hočete. Deset, enajst mesecev na leto bom pa jaz tam delal, kar mi paše.