Vesolje je kafič oz. bar v Ljubljani, na križišču Igriške in Gregorčičeve. Toda zakaj sploh pisati o lokalih? In zakaj v Večeru pisati o ljubljanskem bifeju?

Odgovor na prvo vprašanje je jasen. Gostilne, beznice, špelunke, kavarne in ostali gostinski obrati imajo izjemen literarni in znanstveni potencial. O njih so pisali pesmi in romane, obenem pa so eden od bistvenih prostorov skupnosti. Projekcija zapletenih družbenih razmerij na mikro raven in v tem smislu prostor za sociološke raziskave. Sedem dni v tednu delujoč laboratorij in skoraj večen družboslovni eksperiment z udeležbo.

Kafič je tipičen prostor človeškega. Literatura je to že zdavnaj spoznala, znanost pa bi se lahko tega še priučila.

Očitno se da

Kaj pa drugo vprašanje? Zakaj ljubljanski bar v mariborskem časniku? Tu je odgovor banalnejši. Mariborske lokale sicer poznam, toda samo kot občasen obiskovalec, ljubljanski pa so del mojega vsakdanjega življenja. Vsakdanjost pa je bistven element zgodbe, ki bi jo rad povedal.

Toliko za uvod, zdaj pa k stvari. V Vesolje.

Vesolje je povsem običajen kafič. To je najbolj jedrnata in preprosta definicija, ki pove vse. Relativno majhna notranjost, natrpan šank, zavite pločevinaste stopnice, ki vodijo v klet s straniščem in obveznimi vrati s skrivnostnim napisom “privat”. Na pločniku pred lokalom pa kar precej plastičnih miz in stolov iz ratana. Njihovo število presega kapaciteto šanka, toda osebje — vselej isto in ves čas v pogonu — ima vse skupaj uspešno pod nadzorom. Kako, ne vem. Tako kot ne vem, kako jim uspe vztrajati pri normalno omejeni ponudbi piva (laško, union in, ajde, staropramen in pilsner urquell) in več kot znosnih cenah kave. Očitno se da.

Klientela

Klientela je pestra. Vezana je sicer na okolico, na mikro geografijo. V bližini je nekaj šol (srednješolci preplavijo Vesolje med 9:50 in 10:20) in fakultet (študentarija je časovno manj omejena in zato ves čas po malem prisotna). Nekaj korakov stran sta SNG Drama in Cankarjev dom. Njun kontingent zaseda v Vesolju pred 10. uro, torej pred vajami. Med 11. in 12. se dogaja desant birokratskega aparata — za vogalom sta namreč vlada in predsedniška palača.

Potem pa so tu še omizja lokalcev. Ti so v Vesolju večne entitete.

Ali na tem seznamu kdo manjka? Seveda. V Vesolju ni turistov. Praktično nikoli. Tistim redkim, ki tja zaidejo, pa se na obrazu izriše nenavadna kombinacija zmede in navdušenja. To je torej Ljubljana?

Gentrifikacija?

Vesolje kot povsem običajen kafič v centru prestolnice je izjema. Eden redkih osamelcev, ki dejansko odraža življenje svoje neposredne okolice.

Spomnim se, ko sem prvič naletel na besedo gentrifikacija. Bral sem o berlinskih okrožjih, ki so še desetletje prej vreli od ustvarjalnosti in mladosti, zdaj pa so se zaradi visokih cen najemnin in nepremičnin spremenili v turistične oaze, ki minulo vitalnost uspešno tržijo kot produkt in tujcem prodajajo nekaj, česar že dolgo ni več oz. se je odselilo drugam.

Spomnim se tudi, kako sem skoraj odrasel mulo poln pričakovanja prvič prestopil meje njujorškega okrožja Greenwich Village, sinonima glasbene scene šestdesetih. Po nekaj urah sem ugotovil, da sem v mešanici muzeja in zabaviščnega parka. Patty Smith, Bob Dylan in Jimi Hendrix so v teh klubih nekoč res premikali meje možnega. Toda bendi, ki tam godejo danes, so firme in podizvajalci turistične industrije.

Klofuta

Bil sem naiven, kakopak, to je pač obvezen in simpatičen greh mladosti. A v odnosu do gentrifikacije gre za druge vrste naivnost. Za tisto sorto, ki ni vezana na leta. O pojavu beremo, ga razumemo, se nad njim zgražamo in ga hkrati vztrajno doživljamo kot nekaj oddaljenega. Dokler ne pride na naše dvorišče in nam ne primaže konkretne klofute. Klofute, ki ostane.

Vsak kafič, ki izgubi svojo lokalno naravo in se iz rednega zbirališča ljudi iz okolice spremeni v turistično razglednico za enkratno uporabo, je takšna klofuta. Lokali so eden bistvenih prostorov življenja skupnosti. Ko jih izgubljamo, izgubljamo svoje mesto. Geografija mesta se počasi spreminja. Točk domačnosti je na zemljevidu vedno manj — dokler ti ne ostane samo še Vesolje, kafič, ki je postal izjemen samo zato, ker je povsem običajen.

Ko se prostor krči, se umikamo. Toda umik ni rešitev. Gentrifikacija ima moč in naravo rakavega obolenja, v njej je nekaj dokončnega. Ker ko nam mesto enkrat vzamejo, ga ne dobimo več nazaj.