Štiri tedne pred usodno referendumsko nedeljo se sprašujem, ali naj desničarjem dovolim, da mi ukradejo pol ure življenja za tisto svoje neumestno retorično vprašanje, “ali ste za to, da se uveljavi zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, ki ga je sprejel DZ na seji dne 30. 1. 2025?”.

Ta negotovost ne bi bila tako urgentna, če ne bi vlada prejšnji teden pozvala k bojkotu referenduma, ki ga je uspešno predlagala — beri: vsilila — SDS.

Dilema je šele zdaj postala zares zanimiva. Že zato, ker nismo vajeni, da bi oblast apelirala na državljane, naj neženirano pokažejo svojo politično nezainteresiranost.

Kaj torej? Biti priden državljan? Se udeležiti referenduma in glasovati “za”? Ali bojkotirati? Ignorirati? Prešpricati? Preživeti lenobno, apolitično nedeljo?

Stvar taktiziranja

Odločitev, ali naj grem 11. maja glasovat ali ne, ni odvisna samo od mojega konkretnega prepričanja, temveč je tudi stvar političnega taktiziranja. Zahvaljujoč referendumskemu kvorumu je pač vedno možno špekulirati, da bo udeležba tako nizka, da se bo teženje predlagateljev izjalovilo. Četudi bo več glasov “za” kot pa “proti”. Na to računa vlada in zato poziva k bojkotu.

Ta presenetljiva, vendar razumljiva poteza nekatere moti. In to celo tiste svobodomiselne in solidarne demokrate (začuda pa ne Socialnih), ki se jim zdi dotični referendum brez veze in ki bi — postavljeni pred dejstvo — itak obkrožili “za”. Ti državljani iz nekega strahospoštovanja do demokracije menijo, da je zakonodajni referendum legalna in legitimna metoda neposrednega političnega odločanja in da je bila pobuda zanj v danem primeru tudi po pravilih izpeljana. Pa da se ni treba bati neugodnega izida, če v neko odločitev res verjameš in za njo stojiš.

Trije, štirje razlogi

To je do neke mere sicer res, vendar ob upoštevanju konteksta referenduma in slovenske politične specifike ni nujno prepričljivo. Iz vsaj treh, štirih razlogov.

Prvi razlog je sam kvorum. Če je namreč uzakonjeno, da izid referenduma obvelja samo v primeru, če proti glasuje večina in če ta večina predstavlja vsaj petino vseh volilnih upravičencev, potem je legitimno tudi prizadevanje, da bi bila udeležba tako nizka, da ne bi mogel obveljati.

Bilo bi nelegalno, če bi vlada in/ali DZ državljanom fizično onemogočala ali oteževala izražanje politične volje. Pozivati k neudeležbi pa ni nič bolj nelegitimno kot državljanom uturiti brezvezen, za lase privlečen referendum. Propagandistično odvračanje državljanov od tega, da grejo glasovat, je samo oblika referendumske kampanje.

Morda se taktika ne bo obnesla. Morda se bo vladi maščevala. Tega ne vemo. Vendar sam nimam načeloma nič proti temu. Ker le kaj bi lahko šlo narobe — razen za SDS (in razen da bo za to šlo par milijonov v nič) —, če bo glasovalo samo kakih tristo tisoč ljudi?

Perfiden politični kunšt

Druga stvar pa je zlorabljanje referendumov. SDS je s svojim brutalno spretnim legalizmom iz tako imenovanega neposrednega odločanja naredila perfiden politični kunšt. Referendumi so za SDS in za njihove ideološke simpatizerje postali nedemokratični bypass do iliberalizma in avtoritarnosti. Krinka za populistično, edino pravo in pristno demokracijo, kjer bo vse po njihovem. In kjer ne bo zakonov — že izglasovanih, sprejetih zakonov —, ki jih ne bi bilo mogoče naknadno ovreči. Ali jih vsaj odložiti. Da pod drugimi, nenjihovimi, ergo nesposobnimi vladami ne bi vse teklo tako gladko.

V same argumente SDS, zakaj na referendumu glasujmo “proti”, se (tokrat) ne bom zelo podrobno vtikal. Seveda pa je tudi to pomemben razlog, ki govori v prid vladnemu pozivu k bojkotu referenduma. Ker le zakaj bi se za božjo voljo kdo pri zdravi pameti ukvarjal s paketnim aranžmajem laži, manipulacij, omalovaževanja umetnikov, nekulturnosti, blut-und-boden promoviranja amaterizma, kršitev avtorskih pravic, kvazisociologiziranja o garažnih in Fotopub elitah in ubogih amorfnih gmotah penzionistov, da ne omenjam drugih off-topic debilizmov itd.

Slovenija ni Švica

Četrti in zadnji razlog, zakaj se strinjam z vladnim pozivom k bojkotu referenduma, pa je to, da ne verjamem v absolutno demokratičnost političnih pogruntavščin, med katerimi morda najvišje kotirajo ravno referendumi.

Slovenija ni Švica. Slovenija je država, v kateri ni težko zlorabljati demokratičnih instrumentov odločanja. Še posebej, dokler bo v teh logih srečno in do konca svojih dni živela in delala stranka SDS. In ker se ta stranka obenem percipira kot jebena stranka, določa dominantne politične kontekste, tudi če ni in ko ni na oblasti. Zato si ne delajmo pretiranih utvar o demokratičnih postopkih in se začnimo temu primerno obnašati.