Še preden so Vrtovec, Bregantova in Lotrič obelodanili, da se Golobovemu vabilu na spravno mašo ne bodo odzvali, je premier Golob iz varnega zavetja kabineta včeraj poslal slovenskemu urbiju et orbiju naslednjo izjavo:
“Glede na zaostrene razmere v svetu in vse glasnejše napovedi o prihajajoči gospodarski krizi Slovenija danes bolj kot kadarkoli potrebuje povezovanje in sodelovanje, široko koalicijo oz. vlado narodne enotnosti. Jutrišnji [torej današnji, op. MC] sestanek vseh demokratičnih parlamentarnih strank je namenjen prav temu.”
To je od Svobode lepo slišati — ampak dajmo to za vsak primer in v izogib nesporazumom prevesti v preprostejšo slovenščino. Interpretirati pa je treba tudi zavrnilni RSVP trojčka NSi-SLS-Fokus.
Liberalci in klerikalci
Če torej prav razumemo, bi bila vlada narodne enotnosti dobrodošel rezultat pripravljenosti skoraj vseh strank — tako levih kot desnih —, da se za dobrobit domovine med seboj povežejo in sodelujejo. Čeprav se zaradi nasprotujočih si vrednostnih stališč najraje sicer ne bi.
Imeti vlado narodne enotnosti zveni urgentno in požrtvovalno. In tudi precej retro. Kot da smo na začetku 20. stoletja, ko se je narod podobno delil na liberalce in klerikalce. Predvsem pa je vlada narodne enotnosti pogruntavščina v tem smislu, češ, pozabimo na nepremostljive razlike in neodpustljive zamere, ker da zdaj gre zares. Resda smo se še prejšnji teden zaničevali in zmerjali, a kaj bi to.
Sprava
Golobovo vabilo je za današnji čas updatan ekvivalent spravne slovesnosti v Rogu leta 1990. Kučan-Šuštarjeva maša je bila petinštirideset let po dogodkih, ki jih je komemorirala.
Očitno se iz tega očitnega dejstva nihče ni nič naučil. Čeprav ni bil noben politik že dolgo, predolgo ubit brez sojenja in vržen v jamo, pa je bilo vendarle iluzorno pričakovati, da bodo ponosni nasledniki partizanov in ponosni nasledniki domobrancev — in to samo nekaj dni po tem, ko so se še niti niso zares nehali zaničevati in zmerjati — sedli za mizo in se ob jedači in pijači menili, da je treba nekaj skupaj narediti za uboge podložnike.
Vabilo na kosilo je bilo naivno. Gre za nenadno in prisiljeno bontonizacijo političnega dogovarjanja do včeraj radikalnih, ekskluzivističnih in nekonsenzualnih. Če sploh ne omenjam, da o vladi narodne enotnosti poslušamo samo takrat, ko si nosilci izvršne oblasti pod pretvezo urgentnosti ukrepanja želijo manj kontrole in več legaliziranega samodrštva — in ko ne vedo točno, na koga ali kaj bi lahko prevalili odgovornost za svoja ravnanja.
Formulacija
Formulacija, da so na sestanek vabljene vse demokratične parlamentarne stranke, implicira, da tista ena in edina nepovabljena pač ni demokratična. O povezovanju in sodelovanju se bodo pogovarjali samo tisti — voljni in nejevoljni —, ki so po mnenju sklicatelja del potencialne koalicije ustavnega loka. Kar je kul.
S tako formuliranim vabilom pa je gostitelj imel za bregom tudi to, da bo zavrnitev vabila ustvarila vtis, da zaman povabljeni v resnici niso demokratična parlamentarna stranka, ker se z neljubim gostiteljem sploh nočejo pogovarjati. Še vedno ne. Ker bodo raje še naprej gojili razlike in kuhali zamere.
Košarica
Tako je ravnal Trojček, ki je vabilo odklonil s psihološko ne nerazumljivo, vendar v Štrancarjevem stilu slogansko argumentacijo, da v sodelovanju ne vidijo smisla zaradi “maščevalne in razdiralne politike vlade v zadnjih štirih letih, ki je kljub opozorilom teptala in z davki ter predpisi stiskala obrtnike, podjetnike, zdravnike, kmete in vse ostale, ki so pokazali, da želijo delati”.
Vrtovec, Bregantova in Lotrič špekulirajo, da bodo s košarico Golobu do te mere otežili oz. onemogočili sestavljanje vlade, da predsednici NPM — glede na Logarjevo in Resničarjevo muhasto in nestabilno animoznost do trenutnega wannabe mandatarja in njegovega dosedanjega junior partnerja — ne bo preostalo drugega, kot da podeli mandat Janezu Janši.
Sploh pa, bolje Janša na strehi kot Golob v roki. In le kdo bi se hotel zameriti Janši? (Mislim: kdo od tistih, ki se mu še niso?) Brez vseh političnih zaveznikov pa menda ja ne bo ostal?