Ko se začne vojna, običajno obstaja vsaj približno jasen odgovor na vprašanje — zakaj? Če pogledamo samo Bližnji vzhod. Leta 1991 je bil razlog osvoboditev Kuvajta. Leta 2003 je bil razlog orožje za množično uničevanje v Iraku. Tudi ko se je kasneje izkazalo, da je razlog vsaj vprašljiv, je obstajala zgodba, ki so jo politični voditelji ponavljali, dokler ni postala del javne razprave.
Tokrat je drugače. Ko so Združene države in Izrael zdaj napadle Iran, je bila prva razlaga, da gre za odziv na ogroženost Izraela. Potem je ameriški predsednik povedal, da so pobudo za napad dale pravzaprav ZDA na podlagi informacij, da Iran pripravlja napad na ameriške cilje.
Kaj pa jutri?
Medtem so predstavniki Trumpove administracije poskušali operacijo pojasniti vsak po svoje. Eden je govoril o preprečevanju iranskega jedrskega programa, drugi o obrambi zaveznikov, tretji celo o možnosti spremembe režima v Teheranu. Potem ta ni bila več v igri. No, zadnja sporočila iz ZDA pa se glasijo, da brez njih ne bo nove vlade v Iranu. Kaže, da se ključni akterji šele sproti odločajo, kaj naj bi bil razlog. Morda že jutri nobena od teh razlag ne bo več aktualna.
V resni strategiji bi bile te stvari jasno razvrščene: najprej cilj, nato sredstva, potem časovnica in tako naprej. Zdaj pa imamo občutek, da cilje iščejo za nazaj, potem ko so bila sredstva že uporabljena.
V sodobni geopolitiki smo očitno dobili nov model — vojno brez jasno artikuliranega razloga, brez enotne komunikacije in brez prepoznavnega cilja. Če bi šlo za gledališče, bi temu rekli čista improvizacija. Na odru stojijo najmočnejše države sveta, vsak igralec govori svoj monolog, scenarij pa nastaja sproti.
Problem pa je seveda, da to ni predstava v majhni dvorani, temveč realnost, v kateri živijo milijoni ljudi. In v kateri tudi dopustujejo.
Vojne so bližje, kot si mislimo
Prva zelo konkretna posledica te velike geopolitične improvizacije ni bila sprememba režima v Iranu ali uničenje jedrskega programa. Bila je veliko bolj prozaična — zaprt zračni prostor nad velikim delom Bližnjega vzhoda.
Letala so obstala. Turisti v Dubaju, Katarju, Bahrajnu, Omanu, Združenih arabskih emiratih so čez noč postali ujetniki vojne. Države so začele organizirati posebne polete in iskati obvozne poti za evakuacijo svojih državljanov. Tudi evropske vlade so se znašle pred zelo konkretnim problemom, kako spraviti domov ljudi, ki so še včeraj mirno srkali limonado ob Perzijskem zalivu.
V globaliziranem svetu so vojne bližje, kot si mislimo. Pred desetletji so bile oddaljene. Spremljali smo jih po televiziji, v večernih poročilih. Danes pa se lahko zelo hitro zgodi, da nekje zaprejo zračni prostor — nakar ugotovimo, da je pol Evrope prav tam na dopustu.
Dimna zavesa
V takih trenutkih se lahko pojavi še ena stara politična teorija, da je vzrok zunanjepolitičnih potez včasih preusmeritev pozornosti od notranjih problemov.
V Združenih državah Amerike teh trenutno ne manjka. Tam — pa še marsikje drugje — že nekaj časa teče razprava o razvpitih Epsteinovih dosjejih. Zgodba že leta buri ameriško javnost. V njej se pojavljajo imena številnih vplivnih ljudi. Med njimi tudi Donald Trump, ki naj bi bil v dokumentih omenjen večdesettisočkrat.
Preveč enostavno bi bilo trditi, da je vojna samo dimna zavesa za domače politične težave. Svetovna politika je običajno precej bolj zapletena. A dejstvo ostaja, da je komunikacija o tej vojni nenavadno nejasna. In to je morda najbolj zaskrbljujoče.
Kaj nas uči zgodovina
Zgodovina nas uči, da so vojne najnevarnejše takrat, ko nimajo jasnega cilja. Ko se začnejo iz enega razloga, nadaljujejo iz drugega in končajo spet zaradi nečesa tretjega. Takrat namreč ne moremo več vedeti, kdaj se sploh lahko končajo.
Medtem pa ljudje počnejo tisto, kar vedno počnejo. Poskušajo živeti svoje življenje. Hodijo na dopust, kupujejo letalske vozovnice, načrtujejo počitnice in verjamejo, da je svet vsaj približno stabilen. Dokler ne ugotovijo, da se je nad njihovimi glavami zaprl zračni prostor. Ujeti potniki na letališčih. Preusmerjeni leti. In občutek, da se svet premika brez jasne smeri.
Čista improvizacija. Seveda pa to ni gledališče.