Razprava o eliti, ki je postala popularna ob dokončanju nadstandardnega bivališčnega kompleksa Schellenburg, me zelo zabava. Predvsem zato, ker so že osnovne prepostavke te debate zmotne in zgrešene. Skregane so tako s sociologijo sámo kot tudi s slovensko zdravo pametjo, kot smo jo nekoč poznali.

Sodobni Slovenci seveda ne bi bili Slovenci, če se ne bi konfliktno in omalovažujoče, če ne celo sovražno delili na dvoje. Nekatere družbene skupine se nagonsko in zavestno distancirajo od drugih. Ljudje ne samo uživajo v tem, da so domnevno drugačni, ampak drugačnim od sebe celo dajejo vedeti s perverzno privoščljivostjo, da nekaj delajo narobe in se za ne vem kaj imajo.

Razprava o eliti ne bo pripeljala nikamor, dokler ne bo njen del tudi razmišljanje o njenem (namišljenem) nasprotju — o plebsu.

Ker guess what? Elita in plebs sta komplementarna.

Povprečni kupec

Vse skupaj se je začelo, ko je investitor Jože Anderlič ob nedavni otvoritvi Schellenburga nepremišljeno bleknil:

“[Povprečni kupec] [stanovanja v Schellenburgu] je uspešen poslovnež. Niso vsi ljudje na minimalni ali povprečni plači, temveč gre za premožnejše kupce, elito. Prava elita nima le politične ali katerekoli druge moči, temveč ima predvsem denar, ki ga je zaslužila. Brez elite ni naroda, elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. Vsak narod potrebuje elito na številnih področjih — gospodarskih, političnih, kulturnih, znanstvenih … Brez tega ni napredka.”

Nepremičninarjeva izjava je bila nesramna in je zato upravičeno požela precej zgroženosti, posmeha in užaljenosti. Anderlič je elito definiral zastarelo, ozkogledno, pomanjkljivo in kontradiktorno. Elito reducira “predvsem” na premožnost, preostale posameznike pa na “amorfno gmoto, ki ne ve, kam in kako”.

Privilegiji in prekucuštvo

Obenem pa Anderlič priznava, da elite obstajajo tudi na drugih področjih, ne samo na podjetniškem. Toda Anderlič s tem pljuva v lastno skledo. Po njegovi teoriji to ne morejo biti prave elite, ker niso (nadpovprečno) premožne. Prej nasprotno.

Nenazadnje pa Anderlič konservativno govori o starem, hierarhičnem družbenem razslojevanju, ki vključuje konformistično ponižnost pripadnikov določenega sloja in pristajanje na status quo oz. na vsaj v Sloveniji precejšnjo socialno nemobilnost.

Toda dandanes je tako, da so novi, zlasti srednji sloji — četudi v izhodišču deprivilegirani in za marsikaj prikrajšani — v postmoderni družbi povsem zabrisali nekoč jasno začrtano mejo med uživaštvom družbenih privilegijev in prekucuštvom.

Ali elita sploh (lahko) obstaja?

Ni pa ta Anderličeva razlaga povsem zgrešena. Ne presenetljivo, da so jo najbolj sesuvali prav najbolj zoprni in nerazgledani.

Razen s tem, da so elita tisti, ki so ali še bodo pokupili stanovanja v Schellenburgu, Anderlič elite ni prepričljivo definiral. Je pa vendarle — verjetno nehote — zadel bistvo problema. In ta problem je: ali v Sloveniji elita sploh obstaja? Ali natančneje: ali sploh lahko obstaja?

Da so bili mnogi nestanovalci Schellenburga užaljeni, ker jih Anderlič opisal kot “amorfno gmoto”, je seveda razumljivo. A neglede na svoje lastne in njihove nepremičninske zmožnosti in preference si upam trditi, da ta “amorfnost” ni čisto iz trte izvita.

Slovenija se namreč zdi kot točno to: “amorfna gmota” bolj ali manj enakih ali vsaj podobnih si ljudi, ki pa se hočejo od drugih kar se le dá močno razlikovati. Za vsako ceno. Naj stane, kar hoče. Tisti, ki si to lahko privoščijo — in ki jim to nekaj pomeni —, so pripravljeni za vsako ceno kupiti nepremičnino. Za nameček pa si ti preprosteži na novem naslovu domišljajo, da so si s tem kupili status, in zviška gledajo na folk, ki stanuje na neprestižnih lokacijah.

Ta “amorfna gmota” v substandardnih stanovanjih pa po svoji strani rada uporablja lepo in pametno zveneče besede — kot recimo “gentrifikacija” — in vali krivdo za lastno deprivilegiranost na investitorje v luksuzne nepremičnine in na tiste, ki si jih lahko privoščijo.

To je bilo pričakovano. Od pritoževanja, da država ima za tanke in za avtoceste, za neprofitna stanovanja in vrtce ali DSO in NUK 2 pa nima, je samo korak do argumenta, da sta za to, da moram jaz živeti v luknji v Dravljah, kriva Janković in Anderlič.

Kje pa je ta napredek?

Anderlič trdi, da “vsak narod potrebuje elito na številnih področjih”, ker da “brez tega ni napredka”.

Že mogoče. Ampak kje pa je ta napredek? Ali kdo vidi kje kakšen napredek? V Sloveniji?

Problem Slovenije je v tem, da (nekateri) posamezniki — pa naj so del Anderličeve “elite” ali pa del “amorfne gmote” — morda “vedo, kam in kako”, kot kolektiv pa zagotovo ne. V tem smislu je možno trditi, da v Sloveniji elite sploh ni. To tezo podpira tudi dejstvo, da je slovenska socialna distanca po defaultu (pre)majhna.

Seveda: obstajajo denarna, znanstvena, intelektualna, politična, kulturna, umetniška, subkulturna, družabna, analogna, digitalna, dedna, influencerska, medijska in športna elita, magari tudi nepremičninska in nepremičninarska elita. Nedvomno je tudi, da obstajajo ljudje — namreč posamezniki —, ki so na svojem področju bolj uspešni, bolj bogati, bolj sposobni, bolj iznajdljivi, bolj intelektualni, bolj pametni, bolj pridni, bolj izobraženi, bolj razgledani, bolj odgovorni, bolj resni, bolj smešni, bolj duhoviti, bolj poduhovljeni, bolj moralni, bolj moralistični, bolj vidni, bolj glasni, bolj všečni od drugih. Taki so — ali si vsaj mislijo, da so.

Je to res elita?

Vse to je res. Toda ali je to res elita? Kdo ve. Ker če je to njihov uspeh — ki jim ga ne bi smel nihče oporekati, pa čeprav je eventualno nezaslužen —, je predvsem individualen uspeh, ne pa tudi uspeh kolektiva. Uspešni ljudje kot elita ne peljejo Slovenije nikamor. Narod kot narod, kot celota, od njihovega uspeha nima nič — razen da izkorišča priložnost, da se med sabo dajemo in si naprej mečemo stvari, ki nimajo nobene zveze ne z elito ne s plebsom. Ker če je merilo napredek — ki ga ni od nikoder —, potem Slovenija elite nima. V Sloveniji obstajajo samo posamezniki, ki živijo na malo večji kvadraturi in na bolj luksuznih lokacijah.

PS: Enkrat za spremembo

V starih časih, ko politika še ni bila tako zelo pomembna — in ko se pol Slovenije še ni počutilo ogrožene od kogarkoli —, so raziskovalci javnega mnenja kratkočasili državljane z vprašanji à la, koga bi najmanj radi imeli za soseda. Bosanca? Kitajca? Geja? Narkomana?

Ne spomnim se več, ali je bil možen odgovor tudi “nihče me ne bi motil”. Ampak večina anketirancev se je čutila dolžno izbrati eno od sugeriranih kategorij nezaželenih. Iz tega je potem sledilo — kao sociološko, znanstveno dokazano —, da “smo” Slovenci nestrpni in/ali ksenofobni.

Čudno, da se še do danes ni nihče spomnil, da bi ljudem zastavil anketno vprašanje, koga bi pa najraje imeli za soseda. To bi bila enkrat za spremembo zanimiva anketa.