Osamljeni glas neznanega nesrečnika iz opozicije, ki je včeraj pripomogel k izvolitvi Janeza Janše za predsednika vlade, je morda bil pristna in iskrena disidentska gesta, morda pa samo absurden, smešen lapsus. Mogoče je trivialno domnevati, da je človek v trenutku zmedenosti in nepazljivosti na glasovnici obkrožil “za” namesto “proti”.

Pa saj ni bistveno. Naj je bilo tako ali drugače, ta singularni opozicijski, enainpetdeseti glas za Janšo ni mogel spremeniti končnega izida glasovanja. Bil pa je vsekakor simbolično smešna pika na i na katastrofo, s katero je dosedanja leva oz. levosredinska koalicija prispevala k desni rekonkvisti oblasti.

Triumfalizem in vindikativnost

Če je bil glas za Janšo res glas iz protesta, bi to lahko pomenilo, da je najmanj en opozicijski politik dal javno, četudi anonimno vedeti, da misli, da je njegova opcija na volitvah in še posebej po njih vse zafurala. Vsaj strateško, če že ne konkretno vsega v zadnjih štirih letih na oblasti. Če se je nepomembni novi Pucko samo zmotil, pa je to še toliko prikladnejša metafora za izgubljenost in brezperspektivnost levice in sredine.

Imamo več kot dovolj izkušenj, informacij in indicev, da sprego nove izvršilne in zakonodajne oblasti pričakujemo z bojaznijo, da bomo v tem mandatu še bolj ječali pod železno peto in pestjo, kot smo tu in tam izjemoma že prej. Četrta Janševa vlada ne bo samo desna in konservativna, temveč bo tudi revizionistična, reformatorska, farška, iliberalna, trumpistična — kakor vam drago —, za nameček pa še triumfalistična, maščevalna in vindikativna.

Vsiljevanje svobode

Janševo izjavo, da “ni popuščanja” — kot je samozavestno pribil po zaprisegi —, lahko razumemo kot retorično figuro zadovoljnega človeka, ki mu je nekaj uspelo. Rekel pa je tudi, da je nova desna vlada “prvi korak k bolj uspešni in bolj svobodni Sloveniji”. To nas mora bolj skrbeti. Pa ne nujno v tem smislu, da si desnica za naprej in za nazaj očitno pridržuje zasluge za materialno in duhovno blagostanje.

O uspešnosti Slovenije se je mogoče pogovarjati — ker je uspešnost namreč tudi stvar občutka, ne samo ekonomske statistike —, o svobodi pa ne. In v tem je problem. Vlada, ki prihaja, bo vsiljevala svoje pojmovanje svobode. Svobode kot pravice do izražanja svojega mnenja. Kakršnegakoli mnenja. Neglede na kompetentnost, kredibilnost, faktičnost, resničnost, zakonitost, relevantnost, meritornost, moralnost, civiliziranost in smiselnost. 

Kot bi bilo edino prav …

Obstajata dva kronska argumenta, s katerima prihajajoča vlada osmišlja legitimnost svoje kontrarevolucionarne, malodane pučistične vrnitve na oblast. Prvi je privid popolnega propadanja države, ki da ga je treba zaustaviti pod pretnjo permanentnega, četudi neoboroženega državnega udara. In to ne samo privid gospodarskega in poslovnega propadanja, temveč tudi političnega, socialnega, kulturnega, duhovnega, moralnega. Vse je bojda ena sama dekadenca.

Na oblast se vračajo zateženi in nergaški, politično invalidni bumerji, simbolni vnuki izdajalcev, osamosvojitelji in njihovi vrednostno dezorientirani duhovni potomci. Ta vlada se je ustoličila zato, ker se je skoraj pol države črni koaliciji pustilo prepričati, da je Slovenija na robu propada — razliko do večine pa so pokrili tisti, ki so se v svoji nevednosti in nekompetentnosti pripravljeni strinjati ali ne strinjati se s komerkoli.

Drugi kronski argument za legitimnost te vlade pa je v tem, da pač že dolgo niso bili na oblasti. Vsaj ne non-stop, kot bi bilo edino prav. Ker da večino časa nismo živeli pod svobodnim soncem. Zdaj pa bomo.

Obrnjena situacija

In čeprav pod to vlado ne bomo poležavali na plaži, nas to kao svobodno sonce ne bo opeklo, če se bomo redno mazali s kremo za sončenje z močnim zaščitnim faktorjem. Pa tak faktor sploh obstaja?

Svoboda, Socialni demokrati in Levica nas zdaj tolažijo z zagotavljanjem, da bodo močna in kritična opozicija, ki se bo vladi zoperstavljala na vse možne načine. To je lepo slišati, toda nikar si od njihovih obljub ne obetajmo preveč.

Pod Janševo četrto vlado — še tem bolj pa s parlamentarnim backupom Resni.ce — bodo že tako ali tako nizki standardi političnega in kulturnega boja še bolj drastično padli. Dosedanja opozicija je dosedanjo koalicijo ves čas uspešno motila pri delu in si na njenih domnevnih ali dejanskih napakah utirala pot nazaj na oblast. Domnevati je mogoče, da bo nova vlada novi opoziciji to še tem uspešneje počela zdaj, ko bo situacija obrnjena. 

Vse globlje in globlje

Predvsem pa moramo vedeti, da bo vsesplošno podebiljenje političnega diskurza — ki ga praviloma diktira politična večina — potegnilo za seboj navzdol tudi opozicijo, ki bo v danih okoliščinah pač morala poskušati parirati oblastni konkurenci.

Dejstvo je, da bo nova desna vlada sprovocirala vsesplošen revolt množic in da se nam pete Janševe vlade ni treba bati. Bojimo pa se lahko alternative. Četrta Janševa vlada bo kot edini odgovor na svojo militantnost od opozicije izsilila antijanšizem. To bo spet alternativa, ki bo prepričljivo vrnila na oblast levico, prav antijanšizem pa bo tako kot pod Golobovo vlado kmalu izzvenel. Antijanšizem je družbeni zaščitni faktor, dokler so ljudje v tem primežu. Potem pa spet vse pozabijo.

In tako se bo Slovenija pogrezala vse globlje in globlje v spiralo degradacije politike.