Lani je bilo supervolilno leto. Na nek način je bilo to leto upanja. Superleto, ki bi nas lahko razveselilo z vrsto dobrimi spremembami in izboljšavami stanja, življenja, duha v Sloveniji. A se danes zdi, da tega optimizma ni več in da si želimo samo še to, da ne bi bilo še slabše. 

Vsak čas bo eno leto od parlamentarnih volitev, na katere smo polagali veliko upanja. In vanje vložili veliko naših glasov. Verjamem, da nas ni malo, ki smo upali, da bo po enem letu življenje boljše, da bomo naredili odločen korak naprej, zagnali potrebno mašinerijo, da ujamemo tisti misteriozni nemško-francoski vlak, za katerega se še danes ne ve, kam gre in kje ima tisto želeno, rajsko postajo.

Pričakovanja in realnost

Razlogi za razkorak med pričakovanji volilcev in politično realnostjo so številni. In predvsem, ti razlogi vedno obstajajo. Nobena vlada, noben politik, nihče, ki vstopa v politično kampanjo, ne more uresničiti vseh obljub, ki jih všečno promovira v kampanji. Tokrat gre pri nas še najmanj za proračunske omejitve, ki so pogosto razlog za neuresničene napovedi. Čeprav se je vlada znašla pred nezaupnico največje opozicijske stranke, ne gre niti za politične pritiske. Z obilno večino bo koalicija ta pritisk z lahkoto odbila. Niti se ne zdi, da bi nam vlada takrat obljubljala gradove v oblakih. Sploh ne.

Takrat smo si želeli predvsem dostojnejše komunikacije naših voditeljev z nami. Želeli smo čutiti, da se vladajoči zavedajo, da so v službi ljudstva, želeli smo usmeriti pogled naprej in spoštljivo umakniti javni diskurz od druge svetovne vojne na to, da preteklost pustimo za sabo in da živimo za danes in jutri.

Na prvo žogo se zdi, da so bila naša pričakovanja nizka, neambiciozna, povezana predvsem s tem, da je bilo treba tedanjemu državnemu vodstvu reči “ne”. In vendar se zdi tudi, da so bile kljub relativno nizkim, a nazorsko pomembnim pričakovanjem naše želje še vedno preveč ambiciozne in nerealne.

Del politične igre

Okej, razumem, da so volilne obljube del politične igre, katere cilj je prepričati volivce in pridobiti njihovo zaupanje. Pretiravanje in dajanje lažnih obljub dokazano negativno vpliva na zaupanje javnosti v politični sistem in na demokratične procese. Toda v lanskih obljubah takratnih kandidatov, ki so pozneje postali zmagovalci, iz današnje perspektive ni bilo nič takšnega, v kar bi lahko resno dvomili. Obljube so bile relativno preproste in so se zdele dosegljive že samo tako, da na mesta odločevalcev pridejo tisti, ki mislijo na uspešno, strpno, povezano, skupno prihodnost. In ne na boj iz preteklosti, ki ga vsi izgubljamo.

Nič nepredvidljivega in neuresničljivega ni prišlo na javno agendo. Nič takšnega, kar bi naše voditelje zmedlo ali jim preprečilo, da bi uresničevali načrte za uspešen jutri. Razen zakona in vsega, kar se še danes plete okrog RTV. Vojna v Ukrajini je divjala že takrat, kovida še ni bilo konec, dejstva glede socialne neenakosti so obstajala, nekateri poklici so bili deficitarni že takrat, zdravstvo je hroplo kot rakavi kadilec.

Volitve niso fikcija

In vendar po skoraj letu dni ni več ne evforije ne navdušenja. Prav nasprotno, naklonjenost vladi se je obrnila v nasprotovanje. Kar pomeni, da so ljudje po začetnem navdušenju izgubili zaupanje in vero in da dejanj vlade ne vidijo kot pozitivne premike, za katere so lani glasovali.

Ljudje, ki so med predvolilno kampanjo imeli odgovore na vse tegobe slovenskega zdravstva, gospodarstva, socialnih politik in drugih družbenih izzivov, so velik del tega preprosto pozabili. Odgovorov se ne spomnijo več. Našli so drugačne — in ne vedno boljše.

Seveda se med volivci najdejo tudi taki, ki so menili, da bo menjava politike poleg nacionalnih izzivov rešila tudi njihove osebne, družinske, službene, celo zdravstvene težave. Ali da bomo čez noč rešeni socialnih in ekonomskih neenakosti.

To je volilna fikcija. Toda volitve same niso fikcija.

Bati se je, da nas bo zaradi novega nezadovoljstva doletela še ena politična apatija in pomembno vplivala na naša življenja — pa če si to želimo ali ne. Gre za zelo nevarno stanje nacionalnega duha. Nezanimanje za politiko je kot rak v človeškem telesu. To je veliko in zelo realno tveganje. 

Koga še izbrati na volitvah, če te vsi razočarajo? To je vprašanje, na katerega si moramo odgovoriti. Še eno neuresničeno pričakovanje bi bilo preveč za utrujene volilce in volilke. 

Upanje umira zadnje, pravijo. Toda koliko upanja nam je sploh še ostalo?