V javnomnenjskih raziskavah, kot je Politbarometer, pa tudi v sorodnih mesečnih anketah Vox populi ali Barometer, ljudje ocenjujejo predvsem delo vlade, tudi predsednice države, zadovoljstvo z delom posameznih politikov in splošne razmere v državi. Moje prepričanje je, da gre pri teh anketah bolj za merjenje priljubljenosti in všečnosti političnih osebnosti in za izražanje strankarskih preferenc, kot pa za poznavalsko ocenjevanje dela in dosežkov naših vrlih vodij.

Lestvica že nekaj let ni več predvidljiva — toda samo od tretjega mesta naprej. Od tam dalje se posamezniki iz meseca v mesec premikajo za eno mesto navzgor, dve navzdol. Nekdo pridobi nekaj desetink, drugi jih izgubi. Iz teh premikov nato mediji ustvarjajo zgodbe o uspehu, padcih, preobratih in politični moči.

Kdo je kaj premaknil?

Zato je tokrat sprememba na samem vrhu bolj opazna. Po več kot dveh letih je predsednica republike Nataša Pirc Musar izgubila prvo mesto, na vrh pa se je povzpel Matjaž Han. Avgustovska anketa Mediane za Pop TV je ta preobrat že zaznala, septembrski Barometer Dela pa ga je samo še potrdil.

Ampak res, kaj s temi anketami sploh merimo?

Ali merimo, kdo je najbolj sposoben voditi? Kdo ima najboljše rezultate? V čem? Kdo je v zadnjem letu sprejel najbolj pomembne odločitve? Kdo je kaj premaknil? Kdo je pokazal politični pogum, načelnost, sposobnost vodenja ali pripravljenost prevzeti odgovornost?

Prepričana sem, da nič kaj dosti od tega. Trdim, da je ta ocena še najbolj rezultat neke osebne všečnosti, naklonjenosti in politične bližine.

In všečnost je zanimiva “reč”. Všečnost namreč ni znanje. Tudi ni rezultat. Ni vizija, niti ni politična agilnost. Lahko je zgolj to, da človek na političnem položaju nikogar preveč ne razjezi. Da govori mirno, da deluje domače. Da je dovolj prisoten, da ga poznamo, in da je dovolj neopazen, da nas ne moti.

Han gor …

Matjaž Han je dober primer tega paradoksa. Je ljudski, umirjen, komunikacijsko neagresiven. V preteklem mandatu je bil minister za gospodarstvo turizem in šport, danes samo še vodi Socialne demokrate. Gospodarstvo nad njim ni bilo navdušeno — razen na koncu, ko je resor moral prepustiti drugemu. Kritike so bile hude. Pa tudi sicer ga ni bilo pogosto slišati ob velikih političnih temah. Han tudi ni politik, ki bi vsak teden odpiral novo fronto, postavljal nove politične standarde ali s svojimi potezami pretresal državo. Kljub temu je bil dolgo in stalno na drugem mestu na lestvicah priljubljenosti, zdaj pa je na vrhu.

Da bo jasno in nedvoumno. To ni sodba o Matjažu Hanu. To je zgolj zanimivo ogledalo nas samih. Morda nam je človek všeč zato, ker nas pusti pri miru.

V času, ko nas politika vsak dan bombardira z izjavami, spori, očitki, razdori, ko se politiki sprenevedajo in nas zavajajo, ko je jasno, da ne govorijo resnice, lahko miren človek res deluje “osvežujoče”. In vendar gre pri tem samo za človeško normalnost, ki pa jo enačimo s politično odličnostjo. Njegovi medijski umirjenosti pripišemo učinkovitost, odsotnost konfliktov pa štejemo za uspeh. In če ni napak, je to že blazno dober dosežek. To je nekako tako, kot bi najboljšega zdravnika v Sloveniji izbirali po kriteriju, kdo je najbolj prijazen v čakalnici. Lepo, če je zdravnik prijazen. Človek pa bi vseeno rad vedel, ali zna učinkovito zdraviti.

… predsednica pa dol

Pri predsednici republike pa se je zgodilo nekaj drugega. Še avgusta je bila v Delovem Barometru na prvem mestu, čeprav je njena ocena kot posledica avtomobilske nesreče in kolobocij okoli tega že padala. Nato jo je v drugih merjenjih prehitel prav nekdanji minister Han. V javnosti je bilo v tem času veliko razprav o komuniciranju njenega kabineta po prometni nesreči in drugih zapletih. Morda bi bilo preveč enostavno trditi, da en sam dogodek pojasnjuje spremembo. Toda prav ta primer lepo pokaže, kako hitro se politična všečnost premika z občutkom javnosti. Nekaj slabih dni v medijih, nekaj poznih sporočil, nekaj dvomov — in ocena pade. Pri čemer kakovost njenega dela, cilji, aktivnosti, predanost poslanstvu predsednice niso bili prekinjeni in ogroženi niti en delovni dan. Na drugi strani pa je nekaj mesecev relativne tišine in miru dovolj, da nekdo na lestvici napreduje.

Toda politika vendar ni tekmovanje v simpatičnosti, v odsotnosti besed in dejanj.

Všečnost ni vrlina

Od politikov bi morali zahtevati bistveno več kot to, da nam niso zoprni. Morda bi poleg lestvice priljubljenosti potrebovali še kakšno drugo. Lestvico politične učinkovitosti, izpolnjenih obljub. Lestvico poguma pri nepriljubljenih, a potrebnih odločitvah. Lestvico sposobnosti priznati napako ali enakih meril za svoje in za nasprotnike. Lestvico tega, kdo je v zadnjem letu dejansko kaj izboljšal.

Verjetno bi bila ta precej manj prijetna za branje. Ampak precej bolj koristna.

Prava težava ni v javnomnenjskih anketah. Temeljna težava je v tem, da smo začeli njihovo merjenje všečnosti razumeti kot oceno kakovosti politika. Kot da prvo mesto pomeni odličnost in deseto politično neuspešnost.

Prav ta premik kaže, da ni tako. Če politika nagradimo predvsem zato, ker je tiho, ker je prijazen in ker ne povzroča težav, mu pošiljamo zelo jasno sporočilo: ne tvegaj in se ne izpostavljaj. Ne povej preveč in ne sprejemaj odločitev, ki bi koga razjezile. Bodi prijazen in povprečen, predvsem pa ne naredi ničesar, zaradi česar bi ti lahko kdo znižal oceno. Potem pa se čudimo, da politika proizvaja tako malo velikih idej in tako veliko previdnega stopicanja na mestu.

Za kaj politike nagrajujemo?

Morda je zato čas, da sami spremenimo kriterije. Da politikov ne ocenjujemo po tem, ali so nam všeč, ampak po tem, kaj so naredili, dosegli in za kaj so pripravljeni prevzeti odgovornost. Da od njih zahtevamo več kot prijazen nastop, miren ton in odsotnost škandalov.

Politika ni poklic za tistega, ki želi ugajati vsem. Je prostor odločitev, tveganj, konfliktov interesov in odgovornosti. Dober politik nas bo kdaj tudi razjezil. Včasih bo sprejel odločitev, ki nam ne bo všeč. A če jo bo znal utemeljiti, če bo zanjo prevzel odgovornost in če bodo njeni učinki dobri, je to vredno mnogo več kot točke priljubljenosti.

Politika zelo hitro razume, za kaj jo nagrajujemo. Če bomo nagrajevali všečnost, bomo dobili všečne politike. Če bomo z glasovanjem v anketah zahtevali rezultate, odgovornost in pogum, bomo morda nekoč dobili tudi boljšo, bolj učinkovito politiko.