Olimpijske igre niso samo športni dogodek. So globalni spektakel, ki povezuje narode, spodbuja domoljubje in sproža čustva, kakršna redko doživljamo ob ligaških tekmovanjih, ki so na programu tedensko ali mesečno. Navijači smo za olimpijske igre kot gorivo, ki vsaka štiri leta požene ta ogromni stroj. Pred igrami je napetost vedno na vrhuncu. V zraku so pričakovanja, mešanica upanja in optimizma. Zastave kot simbol naših želja so dvignjene visoko. Napovedovanje kolajn je pred igrami praviloma nacionalna uvertura med vsemi javnostmi. Projekcije so optimistične. Športniki in navijači ne smejo izgubiti upanja. Tudi novinarji nestrpno čakajo na dobre rezultate, saj je te zgodbe preprosto lažje in lepše napisati. Ob dobrih rezultatih sta visoka branost in gledanost tako rekoč zagotovljeni. In seveda, tudi politiki se radi šlepajo na uspehe športnikov in pri nabirajo svoje bonus točke.

Po zmagi

Vsak intervju s športniki, ki se pripravljajo na olimpijske igre, pričakovanja še stopnjuje. Letos, pred olimpijskimi igrami v Parizu 2024, smo Slovenci sanjali o nadaljevanju uspehov iz Tokia 2020 (2021), od koder smo prinesli tri zlate medalje (Roglič, Garnbret, Savšek) ter po eno srebrno (Trstenjak) in bronasto (Pogačar). Z največjo ekipo udeležencev doslej se nam je zdelo, da so sanje v Parizu upravičene. A realnost, kot se pogosto zgodi, temu ni sledila.

To pišem v soboto po veliki zmagi — in za nas, gledalce, prvič nekoliko nervoznem in zaskrbljenem nastopu — Janje Garnbret. Najboljše plezalke na svetu vseh časov. G.O.A.T. Neznanka je še rezultat rokometašev v boju proti Špancem za bronasto medaljo, saj bo tekma šele v nedeljo. A do tega trenutka so slovenski športniki v Parizu 2024 osvojili dve zlati in eno srebrno medaljo: ob Janji Garnbret zláto še Andreja Leški, srebrno pa Toni Vodišek. Mnogi naši šampioni, ki smo jih spremljali z upanjem in prepričanjem, da bodo stopili na eno od tistih zlatih stopničk, pa so ostali brez nje.

Brzice in bazeni

Da ne bo pomote: ta kolumna ni kritika naših športnikov. Prav vsem od njih se priklanjam za dosežke, četudi so nekateri ostali pod svojimi najboljšimi rezultati ali našimi pričakovanji. Ampak priznajmo si, pričakovali smo več.

Za prvo medaljo, na katero smo računali že vnaprej, smo bili prikrajšani, še preden so se igre sploh začele. Tadej Pogačar nas je obvestil, da ga v Parizu ne bomo videli. Utrujenost po zmagi na Tour de France je bila prehuda. To moramo verjeti — karkoli nam ob tej odločitvi že hodi po glavi.

Naši kajakaši in kanuisti so bili močan steber predolimpijskega optimizma. Benjaminu Savšku smo kot branilcu zlata iz Tokia praktično že rezervirali mesto na najvišji stopnički. A realnost na vodi se je izkazala za bolj muhasto od naših načrtov. Marsikomu, ki je še nedavno sodil med najboljše, se na koncu ni izšlo. Forma ni zdržala, konkurenca je bila premočna, sodniki so videli, česar kamere niso mogle dokazati. Zgodba, stara kot olimpijske igre same. Blesteti v manjših vodah ni isto kot na olimpijskih brzicah ali bazenu.

Povzetek

Brez Pogačarja nismo gojili pretiranih upov v kolesarstvu, pa vendar nas je Jan Tratnik z 8. mestom v cestni dirki prijetno presenetil. Človek se je po težkem Touru in po smoli v olimpijskem kronometru zbral in pokazal, da se ne predaja. Navdušila nas je tudi plavalka Neža Klančar, presenetljiva finalistka v sprintu v kravlu in na koncu šesta z novim državnim rekordom.

Atletika. Ah, tam so bile naše sanje postavljene visoko. Kristjan Čeh, naš največji adut, je vrgel disk odlično — a kaj, ko je bila konkurenca tokrat še boljša. Tako je zlato šlo drugam, mi pa ostajamo s spomini na četrto mesto in z nekaj obžalovanja, da Čehu ni uspelo izkoristiti priložnosti. Tudi za Lio Apostolovski, skakalko v višino, smo menili, da zmore več. Pa ni šlo. Za Tino Šutej nam je bilo nekako jasno, da poškodovana ne more biti konkurenčna. Kot tudi ne tekač Ian Matic Guček.

Toni Vodišek, jadranje s kajtom. Srebrna medalja je izjemen uspeh, klobuk dol pred mladeničem. Žal pa srebro na pragu zlata dobi povsem nov lesk. Prav njegov zadnji plov je bil tisti, v katerem so se sanje o zlatu potopile.

Čeprav so naše judoistke zadnja leta zanesljive dobitnice medalj, smo tokrat pred tekmovanjem manj govorili o Andreji Leški. In vendar nas je navdušila z zlatom že v prvem tednu tekmovanj, ki nam je dalo upanje za naprej. Tudi odbojkarji so bili odlični! Peti na olimpiadi! Izjemni rokometaši so se odlikovali v borbi za finale in zlato, ki so ga ustavili sodniki. Upanje še ni ugasnilo, danes je priložnost za bron.

Naj mi oprostijo vsi, ki jih nisem omenila, pa si to zaslužijo.

Navdušenje in razočaranje

Ko naši zmagujejo, smo del te zmage tudi mi. Počutimo se povezane z njimi, kot da smo sami pripomogli k njihovemu uspehu. Navdušenje je stanje, ki prinaša občutek skupnosti, povezanosti in ponosa. Čustveno stanje, v katerem se zdi, da so meje med posameznikom in kolektivom zamegljene. Tudi mi smo del zgodbe, ki jo pišejo naši športniki.

Vsako navdušenje pa ima svojega dvojnika v obliki razočaranja. Ko naši ne dosežejo pričakovanj, ko jim zmanjka sreče ali se jim enostavno ne izide po načrtih, nas prizadene občutek praznine. Psihologija razočaranja je kompleksna. Ni nam žal samo za športnike, ki jih občudujemo, temveč tudi zase. Investirali smo svoja čustva, čas in upanje v nekaj, kar se ni uresničilo.

Toda razočaranje je del vsakega navijaškega doživetja. Šport je neločljivo povezan s tem, da nekateri zmagujejo, drugi pa izgubljajo. Navijaška psihologija je kot vožnja z vlakcem smrti. V nekem trenutku smo na vrhuncu navdušenja, v naslednjem pa nas že potegne v brezno razočaranja. Ta emocionalna dinamika je — paradoksalno — eden od razlogov, zakaj obožujemo igre. Čustveni vložek, ki ga investiramo v športnike, plete vezi, ki nas priklepajo pred televizor. Neglede na izid.

Čustveni vrtiljak

Če ob koncu olimpijskih iger potegnemo črto, je jasno: pričakovanja so včasih preprosto previsoka. Olimpijske igre so neizprosna borba, konkurenca pa vsakič bolj ostra, boljša, široka. Slovenski športniki so v preteklosti že dokazali, da se lahko kosajo z najboljšimi, a letos preprosto ni bilo vse na naši strani. Vendar moramo biti ponosni na vsakega športnika, ki se je boril za našo državo. Njihovega truda, požrtvovalnosti in strasti ni mogoče vedno izmeriti z medaljami. Vsak morebiten neuspeh pa je lahko korak na poti do naslednjega uspeha. 

Za nas, navijače, pa so olimpijske igre svojevrstno zrcalo. Med spremljanjem ugotavljamo, da so naši občutki odsev tega, kaj pomeni biti človek: upanje, strah, veselje, ponos, žalost. Število medalj, ki so jih osvojili naši športniki, nam ne bo preprečilo, da bomo tudi prihodnjič vanje verjeli in zanje navijali in ponovno doživljali te čustvene vzpone in padce. Ker kaj pa je življenje, če ne nenehen čustveni vrtiljak? Pot navzgor, navzdol, padci, pobiranje … — in spet pogled naprej in navzgor.