Tisti, ki imamo otroke — in še otroke naših otrok —, smo upravičeno zaskrbljeni glede tega, kam gre ta svet. Zaskrbljeni smo že samo ob spremljanju aktualnih novosti in norosti, na katere se je treba navajati in prilagajati. Kaj šele ob misli na nekaj deset let naprej.

Dogajajo se družbene spremembe, v katerih se zrcalijo vse naše pretekle napake in napake naših staršev. Tudi mi sami smo odsev pretekle družbe. Razlogov za zadovoljstvo ni veliko. Ves svet smo resno zafurali. Vodenje držav, pomembnih institucij, podjetij, družbenih skupin itd. smo prepogosto dali v roke ljudem, ki svojega posla ne zmorejo ali ne znajo. Ali pa svojo pozicijo načrtno izrabljajo zgolj za uresničevanje osebnih interesov, interesov tistih v njihovih najožjih krogih ali tistih, ki jim morajo biti hvaležni za položaj. Pa korporacijam, celotnim gospodarskim panogam, interesnim skupinam …

Najprej drugi?

Nad nami visijo obveznosti do okoljskih sprememb, ki od nas zahtevajo hitre in resne spremembe naših navad, svetovne proizvodnje, logistike, kmetijstva … Spremembe vsega, če želimo, da bodo tudi naši otroci in vnuki živeli v primernem življenjskem okolju.

Na načelni ravni se glede tega še kar strinjamo. A ko je treba nekaj narediti in za čistejše okolje nekaj spremeniti pri sebi, to besedo požremo. Naj se najprej spremenijo drugi.

Močno čutimo tudi druge sociološke spremembe. Družbena razslojenost, pomanjkanje empatije, slaba komunikacija, nemožnost spoštovanja, medsebojnega razumevanja. Pa saj ni čudno: namesto ljudi so naši sogovorniki vse pogosteje ekrani. Naši zanamci bodo to dodobra občutili. Ljudje postajamo drugačni.

Summerhill School

Čez nekaj deset let, ko nas ne bo več, ne bomo vedeli, ali so naši vnuki srečni, ali živijo dobro, ali so se znašli v vsesplošnem kaosu, agresiji, militantnosti in sprevrženosti, ki se morda svetu obeta. Po eni strani bodo uživali materialno blagostanje in tehnološki napredek, po drugi pa jim bo primanjkovali človeške topline, povezanosti, sodelovanja, empatije.

Koliko bo k temu prispevala naša današnja vzgoja, seveda ne vemo. Še posebej ne vemo, koliko bo k temu prispevala vse bolj prisotna permisivna vzgoja.

Zdi se, da je prav ta vse bolj priljubljena, saj razbremenjuje starše in vzgojitelje, ki tako dajejo otrokom veliko svobode odločanja in avtonomnosti. Permisivna vzgoja je naslednica angleške šole Summerhill, ki jo je leta 1921 ustanovil A. S. Neill in je znana po filozofiji, da se otroci najbolje učijo brez prisile. Pridejo k pouku, če želijo — ali pa pač ne. Seveda pa ima taka svoboda tudi nasprotnike.

Brez kazni, brez hierarhije

Najprej je permisivna vzgoja vzcvetela na Švedskem, kjer so leta 1979 tudi prepovedali fizično kaznovanje otrok. Potem so to povezali še s prepričanjem, da v družini ne obstaja hierarhija in da je treba otroke obravnavati kot odrasle.

A so vendarle ugotovili, da tak pristop ustvarja mladino brez empatije in sposobnosti osebnega prilagajanja, saj po razvajanju v otroštvu ostajajo kot mladostniki globoko razočarani. Ustvarja osebe, ki so pogosto arogantne, ker so bile v otroštvu obravnavane kot kraljeviči in princeske, saj so vsako nasprotovanje njihovi volji že takrat razumeli kot nadlegovanje. 

Permisivna vzgoja pozablja, da moramo starši delovati in odigrati vlogo staršev in ne otrokovih najboljših prijateljev. Otroke moramo pripraviti za odraslost z učenjem, z izkušnjami, usmerjanjem. Ne pa s tem, da jih obravnavamo kot sebi enake. Kot ljudi, ki lahko o vsem samostojno in suvereno odločajo. Avtoriteti starševstva se ne bi smeli odreči.

Pogajanja z otrokom in odsotnost poučnega soočanja z napakami — torej kaznovanja — so torej napačen koncept, ki se lahko konča ne samo z nedisciplino v šoli in s slabimi ocenami, temveč tudi z anksioznimi motnjami, poskusi samopoškodovanja ali celo s samomori med najstniki. Ti dejavniki opozarjajo, da je vzgoja, ki dopušča otrokom vse, spodletela.

Pogruntavščina

Švedska pogruntavščina, ki se je kazala kot svetla prihodnost prihajajočih generacij, ki bodo vplivale na razvoj družbe, torej ni tako idealna in zahteva ponoven premislek. Kot vsak tak model ima prednosti in slabosti. Zaradi visoke stopnje svobode, ki jo permisivna vzgoja omogoča, lahko otroci izgubijo smernice in strukturo. Pomanjkanje postavljenih meja in omejitev lahko vpliva na njihovo sposobnost samoregulacije in spoštovanje pravil. Permisivna vzgoja lahko vpliva tudi na razvoj odgovornosti in samokontrole. Brez jasnih pričakovanj in meja se otroci težje naučijo prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Otroci, ki so bili vzgojeni na permisiven način, se lahko soočajo s težavami pri obvladovanju stresa in frustracij. Ker niso bili postavljeni pred veliko izzivov ali meja, morda nimajo ustreznih spretnosti za soočanje s težavami v življenju.

Res pa je tudi, da permisivna vzgoja spodbuja otrokovo samostojnost, kreativnost in izražanje mnenj. Otroci imajo večjo svobodo pri sprejemanju odločitev in se več naučijo iz lastnih izkušenj. Tako vzgojeni otroci lahko razvijejo pozitivno samopodobo, saj se počutijo sprejete. Permisivna vzgoja spodbuja tudi tesnejše odnose med starši in otroki. Otroci se počutijo bolj povezane s starši, saj čutijo, da jih starši razumejo in spoštujejo.

Dolgoročna naložba

Pa vendar to ni tako enostavno. Vzgoja je eden od mnogih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj prihodnje družbe. Mi smo tisti, ki bomo skozi otroke pustili pečat pri oblikovanju jutrišnjega sveta. Zato ni vseeno, katero vzgojno in razvojno smer izberemo. Neglede na to, da otrokom v vsakem primeru želimo samo najbolje. 

Kakovost in način otrokove vzgoje vpliva na njihovo vedenje, sposobnosti, vrednote, moralna načela in zmožnosti, ki jih bodo prinesli v svoje odraslo obdobje in na naslednje generacije. Otroci, ki so vzgojeni v okolju, kjer je poudarjen socialni razvoj — namreč empatija, spoštovanje, odgovornost in strpnost, reševanje konfliktov, pravičnost … — imajo več možnosti, da postanejo družbeno odgovorni in sočutni odrasli. Družba pa bo s tem tudi bolj zdrava in strpna, saj bodo ljudje znali živeti in sodelovati v harmoniji.

Naša naloga je resna, odgovornost je velika. Kar danes vlagamo v vzgojo otrok, je treba razumeti kot dolgoročno naložbo v prihodnji razvoj družbe. Smo to sploh že ozavestili?