Pred časom smo se s kolegi, s katerimi se že dolgo nismo videli, dobili na pivu. Po naključju sami mladi fotri — vsaj po stažu, če že ne po letih. Po pol ure smo padli v debato, ki nam v časih našega bolj intenzivnega druženja ne bi padla niti na kraj pameti: pogovarjali smo se o otrocih.

Predvidljivo, več kot predvidljivo. In takšni so bili tudi poudarki polemike, ki je postajala z vsako rundo bolj žgoča. Govorili smo o voznikih in o dejstvu, da vsako jutro okrog 8. vsi po spisku podivjajo ter s svojo noro vožnjo predstavljajo smrtno nevarnost za naše potomce.

Prometne grozote

Naval ogorčenja je sprožil kolega, ki živi v centru Ljubljane, na Kotnikovi. Če vam ulice v prestolnici niso domače: Kotnikova je cesta v bližini železniške postaje, ki povezuje Masarykovo in Komenskega oz. Ilirsko, in čeprav je relativno kratka, ni brez zanimivih punktov. Tam najdete dijaški dom, Ministrstvo za gospodarstvo, Staro elektrarno in cel kup stanovanj v lasti Državnega zbora. Verjetnost, da ob osmih zjutraj v Kotnikovi srečate poslanca ali poslanko, je precejšnja.

Pa ponoreli vozniki? Sam se ne spomnim, da bi jih tam kdaj videl, ne ob 8. ne ob kateri drugi uri. Ampak kolega je domorodec in vsako jutro pelje otroka v šolo po Kotnikovi. Stanje na terenu torej pozna precej bolje od mene.

V njegovih opisih jutranjih prometnih grozot sem se seveda prepoznal. Tudi v moji ulici je zadnjih nekaj let tako. Včasih ni bilo, včasih so ljudje vozili normalno. Zdaj pa se res zdi, kot da so kolektivno ponoreli.

Kdaj je prišlo do te spremembe? Hja, čudno … A ta pojav skoraj do dneva natančno sovpada z mojim starševstvom.

Kaj pa če se ni spremenilo nič — razen mojega pogleda in pozornosti? Misel je precej drzna. Toda pustimo ji, da zadiha.

Kdo je divjak?

Ironijo na stran. Seveda je to preobrat, ki se je zgodil v moji glavi. Divjak je po mojih novih standardih tisti, ki dá v naši ulici v četrto. Kdor pelje s hitrostjo, višjo od 43 kilometrov na uro, je poblaznel idiot, ki si zasluži nekajletno zaporno kazen, globo v višini petmestnega zneska, brutalno prevzgojo in odvzem vozila.

In če sem v preteklosti kot vsak pošten šofer iskreno preziral ležeče policaje, je pred nekaj tedni, ko sta se na naši šolski poti pojavila dva nova, malo manjkalo, da pridobitev proslavim s šampanjcem in manjšim ognjemetom.

Ljudje smo še kar zabavna bitja. Svet okrog nas v resnici ni nič drugega kot projekcija naših strahov, skrbi in vseh drugih možnih naravnanosti. Negativnih in pozitivnih.

Pacifisti streljajo?

In če smo že pri ognju: prejšnji teden so ljubljanske ulice zavzeli gasilci. In zavzeli so jih na vehementen, hrupen, celo spektakularen način. Tudi petarde so pokale.

Če gledamo na proteste kot na gledališko predstavo — ker vsake demonstracije so neke vrste performans —, je svojevrsten absurd, da gasilci, naši vrli varuhi pred ognjem, javno izražanje svojih stališč podkrepijo s pirotehniko. Kot če bi pacifisti na shodu za mir streljali s puškami.

Kaj si o tem misli sveti Florijan, mi žal ni znano. Domnevam pa, da nad razgrajanjem svojih varovancev ni bil navdušen.

Navdušena ni bila niti slovenska javnost. V prvih odzivih na početje nespornih herojev in junakinj je bila sicer prizanesljiva. Potem pa je Ministrstvo za notranje zadeve objavilo podatke o njihovih plačah, ki se na prvi pogled niso zdele slabe. Odziv borcev s plameni — da gre za zavajanje in da zneski vključujejo dodatke — ni zvenel najbolj prepričljivo. Kaj je osnova, kaj dodatek, kaj akontacija? Povprečen smrtnik vse to težko loči celo na svoji plačilni listi, kaj šele, če analizira prihodke drugega.

Pragmatična čustva

Ampak v resnici sploh ne gre za to. Ne gre za neprimernost obnašanja uporniških gasilcev ali zasluženost njihovih plač. Poanta je drugje. Ko gasilci ali predstavniki in predstavnice drugih cehov bolj ali manj hrupno izražajo nezadovoljstvo nad situacijo in opozarjajo na svoje probleme, pozabljajo, da je nam drugim v resnici vseeno. Da nas njihove težave in oni sami ne zanimajo. Razen takrat, ko nas. Zanimajo pa nas takrat — če govorimo o gasilcih —, ko nam gori hiša.

Vem, zveni brutalno. A tu si dovoljujem zdrs v gloso, ki je po definiciji neizprosna. Prometna varnost šolskih poti je bila zame do pred nekaj leti abstraktno vprašanje, o katerem sem se lahko pogovarjal samo na načelni ravni. Pa se nisem. Problem v moji glavi de facto ni obstajal. Zdaj pa še kako obstaja. Doživljam ga konkretno — čeprav se na tem področju ni spremenilo popolnoma nič. Ta tema je obstajala že prej, vendar za druge, zame ne.

Podobno velja tudi za druga področja. Do gasilskega poklica gojim dolžno spoštovanje, z njihovimi zahtevami se lahko na načelni ravni absolutno solidariziram ali morda celo podpišem kako spletno peticijo. A če sem popolnoma iskren, do njih čutim podobno kot do varnostnikov, natakaric, programerjev in doktoric naravoslovnih znanosti. Moja čustva do vseh naštetih ne morejo biti drugačna kot pragmatična.Za razliko od novega ležečega policaja pred mojo hišo, ki ga skoraj ljubim. Da je ta ljubezen skrajno oportunistična, pa je okoliščina, ki se me ne tiče.