Pred časom smo se s kolegi, s katerimi se že dolgo nismo videli, dobili na pivu. Po naključju sami mladi fotri — vsaj po stažu, če že ne po letih. Po pol ure smo padli v debato, ki nam v časih našega bolj intenzivnega druženja ne bi padla niti na kraj pameti: pogovarjali smo se o otrocih.

Predvidljivo, več kot predvidljivo. In takšni so bili tudi poudarki polemike, ki je postajala z vsako rundo bolj žgoča. Govorili smo o voznikih in o dejstvu, da vsako jutro okrog 8. vsi po spisku podivjajo ter s svojo noro vožnjo predstavljajo smrtno nevarnost za naše potomce.