Nisem edini poznavalec Franka Zappe v vseh njegovih diskografskih, glasbenih, zasedbenih in facial hair oblikah v Ljubljani in okolici. Pa vendar se mi je ta ponedeljek zvečer zdelo neverjetno videti prepolne Križanke navdušenih. Ljudje so s stoječimi ovacijami izražali hommage v glavnem orkestralni, predvsem pa bizarni, odbiti, neposvečenim in nesenzibiliziranim nerazumljivi glasbi blagopokojnega genija.

Saj se ne pritožujem, samo začuden sem. Vesel sem tega fenomena, si ga pa ne znam razložiti. Kako se to lahko dogaja 31 let po maestrovi smrti in 49 let po ljubljanskem koncertu The Mothersov?

Ljubljanska (in slovenska) glasbena kultura in koncertna ponudba sta v tem času dodobra propadli. Če stanja v globalni pop glasbi in vsesplošne degradacije okusa niti ne omenjam. Nakar leta 2024 doživimo, da stara hipijevska scena in ljubljanska prireditvena noblesa srednjih let z ritjo ob riti padata na Franka Zappo?

Magnet Stefanovski?

Sprva si od dogodka pod naslovom Zappa Day in Ljubljana nisem ne vem česa obetal. Za začetek se mi je zdelo sumljivo — ali vsaj do neke mere smešno —, da so koncert v okviru Ljubljana Festivala napovedovali s plakatom, na katerega so prilepili podobo Vlatka Stefanovskega.

Moj Bog! Dan Zappe — na plakatu pa Vlatko Stefanovski?!?

Makedonski kitarski heroj je na koncertu resda nastopal kot guest star. Ampak žal kot ne very special guest star. Hotel je biti virtuoz. Kar nedvomno je. Problem je samo v tem, da Frank ni bil virtuoz. Zappa je igral kitaro the hard way. Kot da se je za (po svoje definirano) popolnost moral matrati.

Za glasbene puriste je bil Stefanovski neposrečena izbira. Ker Stefanovski z Zappo nima prav nobene veze. Ali vsaj ne več veze kot večina na lepem evforične publike.

Hmm, mogoče je pa zato bilo tako polno, ker je Stefanovski v resnici magnet?

Earth to Moon

In če smo že pri tem: Brane Rončel mi je po koncertu povedal, da je sam predlagal Dweezila Zappo, drugorojenca od FZ in Gail Zappa, née Sloatman (1945–2015). Pa ne samo za na plakat, ampak kot izvajalca!

Pa se jim je zdelo pretežko. Čeprav bi lahko njega, Rončela, prosili za pomoč. Bi zrihtal, pravi, ker je skonektan s pravimi ljudmi. In Dweezil bi ziher rad prišel.

Mimogrede: Dweezil (rojen 1969) je edini od štirih otrok (Moon Unit, 1967; Ahmet, 1974; Diva, 1979), ki aktivno nadaljuje družinsko — torej očetovo — glasbeno tradicijo. Dolgo je nastopal pod blagovno znamko Zappa Plays Zappa, dokler mu ni Ahmet, ko je po materini smrti postal glavni skrbnik Zappa Family Trusta, tega prepovedal.

Frank je sicer vsem štirim otrokom zapustil enake deleže premoženja — in glasovalne pravice —, vendar je Gail potem to v svoji oporoki overrulala. Ahmetu in Divi je namenila po 30 odstotkov, Moon in Dweezilu pa samo po 20 — potem ko je sklad v desetih letih po Frankovi smrti skoraj spravila na kant.

Zdaj so vsi štirje siblingi skregani. (Ne čisto vsak z vsakim, ampak skoraj. It’s complicated.) Dweezil noče z Ahmetom nikoli več sploh biti v istem prostoru.

Pa še to: Moon Unit Zappa je zdaj napisala že po preview recenzijah sodeč odmevno avtobiografijo (“a memoir”) z naslovom Earth to Moon, ki bo izšla 29. avgusta. Knjigo — trdo vezavo, seveda — sem že naročil. Več o tem v bližnji prihodnosti.

Rumeni morski pes

Ensemble Dissonance, ki je vse to v Križankah izvajal, je ustanovil Klemen Hvala, čelist in nekdanji umetniški vodja Slovenske filharmonije. ED združuje z vseh vetrov nabrane glasbenike — Filharmonike, Simfonike, profesorje z AG, samostojce … Za Zappa Day in Ljubljana pa je Hvala pripeljal ameriškega oz. nemškega dirigenta Jonathana Stockhammerja. Ta se na Zappo spozna, saj je že pred leti s frankfurtskim Ensemblom Modern posnel The Adventures of Greggery Peccary, ki je bil na sporedu tudi tu.

Nemška naveza je imela svoj smisel, saj je Das Ensemble Modern leta 1992 v domicilni Stari Operi v Frankurtu premierno izvedel Zappinega Yellow Sharka, ki ga je maestro zanje ekskluzivno skomponiral in dodal še orkestracije nekaterih drugih, bodisi izvirnih ali predelanih skladb.

To je bil zadnji glasbeni projekt Franka Zappe, premiera Yellow Sharka 17. septembra 1992 pa tudi njegov zadnji nastop sploh (integralen posnetek na tej povezavi). Že precej slaboten je sam dirigiral Intro, Food Gathering in Post-Industrial America, Welcome to the United States in G-Spot Tornado. Yellow Shark je izšel novembra naslednje leto, 3. decembra 1993 pa je Zappa umrl. Od raka na prostati. Tri tedne pozneje bi dopolnil 53 let.

Dogodivščine Gregca Pekca

Greggery Peccary — osrednja točka programa — je ena tistih epskih, no, narativnih, maratonskih, z različnih plošč in iz različnih obdobij napaberkovanih, tipično zappastičnih tematskih pogruntavščin. Nahaja se na celi prvi strani albuma Studio Tan iz leta 1978, asociativno, ustvarjalno in studijsko pa inkorporira skoraj cela zgodnja 70. leta.

Naslovni junak je pekarij — po slovensko tudi svinja popkarica —, ki vozi rdečega hrošča in je v službi v nekem butastem podjetju, ki se imenuje … — mah, ne bom obnavljal zgodbe niti v grobem, kaj šele v detajle. Preveč sem že v življenju težil z Zappo komurkoli, ki me je hotel poslušati.

Treba je pohvaliti igralca Blaža Šefa, ki se je v posrečeno prevedenih Dogodivščinah Gregca Pekca (prevod in original so projicirali na stranske screene) moral spoprijeti tako z vlogo naratorja kot nesrečnega malega pujsa z belo kravatico. Nalogo je Šef opravil odlično. Zappinih 1500 besed je seveda bral, a le kdo bi od nekoga pričakoval, da si bo zapomnil to gostobesedne prismodarije? Niti jaz nisem znal celega Zappe na pamet.

Ni pa bilo pri vsem skupaj režijskih presežkov. Ali režije sploh. Vsi na odru so se morali pač znajti sami. Bilo bi dobro, če bi bil zraven še kak režiser ali usklajevalec. Ne more se orkester vsak po svoje šetati po odru in se truditi, da bi izpadli malo bolj ekstravagantni od onih v Zlatem abonmaju.

Peaches en Regalia

Nasplošno moram pohvaliti setlisto. Poleg Gregca Pekca je s Studio Tana zelo pasala tudi Revidirana glasba za kitaro in nizkoproračunski orkester. Skrajšana verzija na temo Dog/Meat (Uncle Meat/Dog Breath Variations), znamenito tolkalsko čudo od The Black Page Drum Sola (v več verzijah), Naval Aviation in Art, Outrage at Valdez — ki je nastala za Cousteaujev dokumentarec o brodolomu tankerja Exxon Valdez pred aljaško obalo —, nenazadnje pa seveda tudi G-Spot Tornado in Peaches en Regalia.

Ta finale, live on stage v Križankah, je bil seveda once in a lifetime doživetje, ki ga — sentimentalen kot sem — ne bom nikoli pozabil. Neglede na to, da ni nastopal Zappa himself. Ves ta stari rock — simfo pa še tem bolj in še tem bolj Zappa — je danes na stopnji, ko postaja klasika in ko pri nastopih v živo ni več bistveno, kdo ga izvaja.

Life goes on bra

Sem še kaj na koncertu pogrešal? Da. Bilo bi fajn, če bi vibrafonistka in perkusionistka Ensembla Dissonance nastopala v modrcu. Že tako ali tako je bila ful dobra. Toda če bi nastopala brez majice, bi bila totalno na nivoju Ruth Underwood od Mothersov. Ki je vedno nastopala v modrcu.

To so te malenkosti.