Zgodilo se je pred nekaj več kot desetimi dnevi. V Odmevih na Televiziji Slovenija so govorili o dovoljenju za uporabo in prodajo žuželk v prehrani, ki ga je izdala Evropska unija. Ličinke mokarja, kobilice in hišne murne lahko od zdaj naprej “uživamo v obliki prigrizkov ali sestavin v živilskih izdelkih”.
No, verjetno smo to lahko počeli že doslej, ampak na črno, ilegalno.
V blago komedijo me zanaša, ker je bil tudi televizijski pogovor na nek način zabaven. Če ga prevedemo v gledališki prizor s tipiziranimi liki: na eni strani smo imeli visoko uradnico in priznanega strokovnjaka, ki sta nastopala resno, svojima funkcijama primerno, a ju je hkrati ves čas po malem zanašalo v muzanje. Nekako v smislu: “Takle mamo.”
Na drugi strani pa je bil voditelj, ki je v imenu javnosti pričakoval pojasnila: “Kaj je zdaj to, kar imamo? Kaj ta stvar je? Kaj pomeni? Kako je z njeno varnostjo in kdo bo zanjo odgovarjal?”
“Veste, to so živali.”
Komični vrhunec je prizor dosegel v trenutku, ko je voditelj — in ne, to ni bil Igor E. Bergant — profesorju z Biotehniške fakultete zastavil naslednje vprašanje: “Pa je ta hrana primerna za vegane?”
Na tej točki se strokovnjak ni več zadrževal. Usta so se mu raztegnila v konkreten nasmešek: “No, veste, to so živali.”
Ampak ostanimo na ravni tipiziranih likov in ne osirajmo konkretnih oseb. Najprej zato, ker stvar doživljamo kot nekaj novega in do včeraj nepredstavljivega — torej si lahko privoščimo tudi kako butasto vprašanje. Pa tudi zato, ker je tema resna in še kako aktualna.
Za hrano gre. Tu ni prostora za slab humor.
Hrana iz žuželk je hranljiva, vsebuje veliko beljakovin, okoljska škodljivost gojenja je precej manjša kot pri reji goveda, pa tudi z vidika etike … — no, tu so zadeve vedno kompleksne. A neglede na to težko najdem razlog, zakaj bi jedli pujse in krave, murnov pa ne.
Unheimlich
Kaj lahko o tem povem jaz? V resnici bore malo, ker prehrana pač ni moje strokovno področje. Ampak dejstvo je, da jem že 46 let — in to celo večkrat na dan. V tem času zaužiti obroki iz mene niso naredili strokovnjaka, sem pa gotovo “stranka v postopku” in imam kot tak pravico do svojega mnenja.
Tako kot mi vsi. Ker gre za hrano.
Priznam: ob misli na žužkov polpet me spreleti neprijeten občutek. Nekakšen freudovski Unheimlich v omiljeni različici.
Žuželke in ličinke v mojem svetu spadajo v sfero ogabnega. S svojimi tipalkami, membranami in hitinastimi oklepi se zdijo bolj podobne prebivalcem drugega planeta kot pa našim zemeljskim sostanovalcem. Sploh če jih v mislih povečam. Takrat občutek neprijetnosti preraste v strah. Predimenzionirana žuželkam podobna bitja že od nekdaj mrgolazijo po fantastični literaturi in filmskih grozljivkah.
Ta refleks torej očitno ni samo moj. Pa tudi če obrzdamo domišljijo in žuželke pustimo v njihovi naravni velikosti, neizpodbitno dejstvo je, da gre za najštevilčnejše prebivalstvo našega planeta, ki tudi s svojo množičnostjo vzbuja strah. Prizora neštetih kobilic, ki uničujejo vse pred sabo, si ni izmislil Hollywood, ampak narava in Sveto pismo.
Pojesti sovražnika
Žuželke nam vzbujajo neprijetne občutke, gnus in v skrajni fazi sovraštvo. Tu pa smo očitno zapleteni v paradoks. Zakaj imamo težave s tem, da bi pojedli nekaj, kar sovražimo in se nam gnusi — po drugi strani pa brez težav uživamo meso živali, ki so nam simpatične ali pa do njih vsaj ne čutimo ne gnusa ne strahu?
Vegane in vegetarijance tu puščam ob strani. Dejstvo je, da se konkreten delež človeštva še vedno prehranjuje z mesom. V veliki meri mesom svojih toplokrvnih živalskih sorodnikov.
Kaj je torej narobe s kobilico? Pojesti svojega sovražnika — ali ni to dejanje ultimativnega uničenja?
Komični vrhunec je prizor dosegel v trenutku, ko je voditelj profesorju z Biotehniške fakultete zastavil naslednje vprašanje: “Pa je ta hrana primerna za vegane?” Na tej točki se strokovnjak ni več zadrževal. Usta so se mu raztegnila v nasmešek: “No, veste, to so živali.”
Prosim, ne razumite me dobesedno. Še vedno izhajam iz gledališkega prizora in v tem kontekstu si lahko privoščim tudi nekaj ironije. Uredba Evropske unije nas za razliko od večine birokratskih uzanc postavlja pred zanimivo in zabavno dilemo in nam hkrati neizprosno nastavlja ogledalo. Nam, našim navadam in v končni fazi tudi naši hinavščini.
Argumenti? Kateri argumenti?
Ja, izraz hinavščina je povsem na mestu. Nad žužkovim polpetom se zmrdujemo, ker se lahko. Ker je relativno zdrava in kvalitetna hrana še vedno na policah trgovin in ker si jo lahko privoščimo. Ne vsi, večina pa vendarle. V tem smislu smo še vedno del privilegiranega sveta, vsaj za zdaj. Razen tega živimo v deželi, ki je povezana z zemljo in kjer lokalna pridelava ni samo stalna besedna zveza uradniškega novoreka, ampak realnost. Tudi če živimo v mestu, do najbližje kmetije ni daleč. Lep kos sveta, še posebej Azija in Afrika, se ukvarja s povsem drugačnimi prehranskimi problemi.
Kakšni pa so argumenti proti? V resnici jih ni. Hrana, pridelana iz žuželk, je zelo hranljiva, vsebuje veliko beljakovin, okoljska škodljivost gojenja je precej manjša kot pri reji goveda ali perutnine, pa tudi z vidika etike … — no, tu so zadeve vedno kompleksne, a neglede na to težko najdem razlog, zakaj bi jedli pujse in krave, murnov pa ne.
Ideja je nova in tudi sam se bom z njo gotovo še ukvarjal. Kdaj si bom dejansko privoščil žužkov polpet? Ne vem. Ampak za zdaj ne najdem nobenega dobrega razloga, da si ga ne bi. Ker ne pozabimo: nisem strokovnjak, sem zgolj stranka v postopku.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v petek, 24. marca 2023, pod naslovom No, veste, to so živali. Kdaj si bom dejansko privoščil žužkov polpet?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.