Se strinjam, da so dojenčkove nogice res nekaj najbolj cute na svetu, ampak Urša Cankar Soares je definitivno patetična in demagoška trapa. Koordinatorka tako imenovanega Pohoda za življenje — ki bo to nedeljo prvič v Kopru — piše v kolumni v Družini: “Ko opazujem popolne nogice in ustnice svojega dojenčka, mi je tesno pri srcu, ko pomislim, koliko popolnih otrok je vsak dan vrženih stran. Dobesedno so odpadek.”

Ker če ne veste, po njenem v Sloveniji “vsak dan umre okoli deset otrok” oz. več kot “dva tisoč v vsem letu”. (Koliko je imela matematiko?)

No, po podatkih NIJZ za leto 2021 je bilo umetnih, dovoljenih abortusov v Sloveniji še več — blizu tri tisoč. Ampak super, če pro-liferka ve več in če število splavov res še vedno pada. Kot pada že desetletja. (In to bolj kot rodnost, bog pomagaj.)

Militarizacija protestništva

S to žensko se niti ne bi ukvarjal, če ne bi prav včeraj prebral, da bo nebroj primorskih feminističnih skupin pripravil protiprotest pod posrečenim geslom “Naše maternice niso odlagališče za vaša mnenja”.

Jaz sem absolutno na strani pro-choicerjev. Na tiste druge sem dobesedno alergičen. Ne vidim pa pametnega razloga, da dekleta in žene in drugi, ki se zavzemajo za dovoljeni splav, iz nekih propagandno strateških razlogov pripravljajo kontrademonstracije proti antiaborcionistom na isti dan ob isti uri v istem mestu in za nameček celo na istem trgu. (Titovem, kakopak. Kje pa drugje.)

To se mi zdi militarizacija protestništva. Nasprotujoče si civilnodružbene skupine so vedno demonstrirale časovno in lokacijsko ločeno. To pa je zdaj postalo kot na fronti. Sovražni vojski nepomirljivih nasprotnikov se soočata in atakirata vsaka s svojega konca Maginotove linije — in hvala bogu, če so njihovo orožje zaenkrat samo transparenti in decibeli skandiranja ali ozvočenja.

Termini in vogali

Debata o splavu je brezpredmetna. O tem se radi kregamo, ker zgleda situacija dramatična. Pa v resnici ni. Enim se zdi, da se lahko Poljska, Hrvaška, Amerika zgodijo tudi v Sloveniji, drugim pa, da bi se morali po teh državah zgledovati tudi pri nas. Ni pa to urgentna, kaj šele realno zaskrbljujoča tema. Tako kot UCS in Primc in demagogi te sorte nakladajo, da je splav v resnici umor — in nam kažejo embrie s kao srčkanimi očkami in nogicami —, pa na drugi strani tudi feministično ozaveščeni govoričijo tako, kot da je samo vprašanje časa, kdo bo Ustavno sodišče razveljavilo naš Roe v. Wade.

Ne da nas ne bi smelo zanimati, za kaj se zavzema ta ali oni aktivistični segment civilne družbe. Nima se pa smisla pustiti zavajati njihovim nasprotujočim si mnenjem, ki nimajo nobene podlage v aktualni politični agendi ali kaj šele v praksi. Patetične trape in prepotentne feministke naj kar demonstrirajo po mili volji. Ampak vsaka v svojem terminu in na svojem vogalu.